Odprta vprašanja preobrazb

Maravee, razstavni projekt, ki ga je kustosinja Sabrina Zanier zasnovala pred skoraj desetletjem in pol, nosi v imenu čudenje in razgrinja raznolike oblike sodobnega umetniške izraza. Lani je bila rdeča nit razstav na različnih prizoriščih Furlanije-Julijske krajine ter v koprski galeriji Loža duša, letos se je kustosinja odločila k sodelovanju povabiti umetnike, ki raziskujejo človeško telo in odpirajo vprašanja preobrazb ter identitete. Na postavitvi Javna telesa se v Loži predstavljajo Lorena Matic ter Emanuela Biancuzzi in Debora Vrizzi, ki delujeta v tandemu Cianographic Sisters.

KOPER > Maravee v furlanščini pomeni čudenje, tisto pristno, otroško čudenje lepoti, takšno, kot ga s seboj nosi tudi umetnost. Ta pogled oziroma zorni kot je rdeča nit razstavnega niza, ki že štirinajsto leto zapored poskuša z umetnostjo doseči čimširše občinstvo. Društvo Maravee tako že vrsto let sodeluje z Obalnimi galerijami: te - skladno s posamezno tematiko - predlagajo slovenske umetnike, ki jih potem kuratorka Sabina Zanier vključi v projekt. Letos “slovenske barve zastopa” Eva Petrič, ki se je z dvemi deli predstavila na Gradu Susans, osrednjem Maraveejevem razstavišču.

Zanierjeva vsako leto izbere novo temo “čudenja”: po ekologiji, praznikih, odnosu med človekom in družbo, čutnosti in duhovnosti, je tokrat v ospredju človeško telo. Razstavni projekt Maravee Corpus želi biti 'slavospev' telesu kot socialnemu sistemu, ki išče plurarne identitete v fotografiji, videu, kostummografiji, performansu in potiskanem telesu (tetovaže).

Razdeljen je na štiri sklope: na gradu Susans v Majanu blizu Vidma je kuratorka zasnovala postavitvi Nudo, ma non crudo (Golo, a ne surovo) in Il corpo abitato (Naseljeno telo), v Gemoni se je s samostojno razstavo Migracijska identiteta predstavil Mustafa Sabbagho, koprska postavitev pa nosi naslov Javna telesa. “Dela Lorene Matic in tandema Cianographic Sisters najbolje predstavljajo to, kar sem želela na tej razstavi poudariti - to je telo kot polje transformacije,”pravi kuratorka.

Maticeva, ki živi in dela v Trstu, si v svojem opusu vedno znova zastavlja vprašanja identitete; prek preoblek(e) sebe spreminja v druge. Umetnost in realnost v njenih interpretacijah nista nasprotna, drug od drugega ločena svetova, ampak se nenehno prepletata. Za vstop v “javno telo” je izbrala ulico, natančneje ulično gledališče.

Da je izpeljala umetniško instalacijo Statue vivente (Žive skulpture), se je priključila gledališki skupini Petit Soleil, izbrala svoje igralce, se z njimi pogovarjala ter jim določila vloge. Potem je sebe in člane svoje gledališke družine fotografirala. Zanimalo jo je, kako je vloga, ki jo je določila, posameznika spremenila, čeprav za kratek čas, koliko in kako je lahko anonimen, kdaj postane javen. Pot transformacije gledalec spremlja na treh serijah fotografij: najprej na celopostavnih portretih spozna igralce (in avtorico), Maticeva zabeleži še preobrazbo - proces maskiranja - ter sebe in njih portretira, ko kot poulični zabavljači zabavajo mimoidoče. Umetnico iz Trsta koprsko občinstvo že pozna, saj se je s samostojnima razstavama, na katerih je preizpraševala lastno identiteto, pred leti predstavila v galerijah Loža in Meduza.

Tandem Cianographic Sisters, v katerem delujeta Emanuela Biancuzzi in Debora Vrizzi, pa se slovenskemu občinstvu tokrat predstavlja prvič. Raziskovanje telesa v polju med javnim in intimnim sta se lotili radikalno, tako, da sta zabrisali vse meje. Postavili sta spletno stran PMC Talent Agency, kjer lahko preberemo, da sta jo ustanovila Emmett Best in Devo Vincente. Zastopata celo vrsto zelo uspešnih igralcev in igralk, ki so nastopili v številnih nagrajenih filmih, in talente vabita k sodelovanju. Gledalec na razstavi stoji pred visoko estetskimi, do zadnjega detajla obdelanimi fotografijami profesionalnih igralcev, se sprehaja mimo filmskih plakatov, ki se dičijo z nagradami na uglednih festivalih in si razbija glavo, ali je ta film gledal, od kod te ljudi pozna. Pa filmov ni mogel videti, igralci pa se mu zdijo znani zato, ker so njihove fotografije natanko takšne, kot pričakuje, da so fotografije zvezdnikov. Pravzaprav ves čas - in k temu spoznanju ga napeljeta imeni, ki se pojavljata v vseh vlogah od režiserja, producenta, igralke, igralca - gleda Biancuzzijevo in Vrizzijevo v številnih mojstrskih preoblekah. S svojimi levitvami umetnici pokažeta na iluzijo, v kateri se znajdemo, ko želimo v času družbenih omrežij in resničnostnih šovov, govoriti o zasebnosti in osebnosti. Kaj je sploh to? V ospredju je telo, ki je nosilec podobe - in ko ta postane (prepričljivo) javna, je tudi resnična. Svet, v katerem živimo ja pač prostor, kjer se vse resnično zdi povsem virtualno in vse virtualno popolnoma resnično.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---