Od vsakdanjega profita do brezmejne lepote

“Čas je denar, denar je moč./ Dobiček pride vsako noč. /Naš profit ne čaka vas. /Tempo, tempo, glej na čas,” so leta 1930 zapisali ob gledališki predstavi nemške skupine delavcev Prolet Buehne v New Yorku. Citat je na bienalni razstavi Pogled 7 v novogoriški Mestni galeriji uporabila ena od avtoric, Sanela Jahić, in s tem tematizirala nenehno priganjanje današnjega delavca: Tempo, tempo, tempo!

Aleksij Kobal: House of Dream, 2014, akril in olje na platno Foto: Klavdija Figelj
Aleksij Kobal: House of Dream, 2014, akril in olje na platno Foto: Klavdija Figelj

NOVA GORICA > Projekt Sanele Jahić je eden od osemnajstih umetniških del, povezanih v sedmo bienalno razstavo Pogled na slovensko likovno umetnost doma in v zamejstvu: Popolnoma sveže, ki so jo v petek zvečer odprli v novogoriški Mestni galeriji. Gre za razstavo, ki jo pripravljajo kustosi štirih pomembnejših slovenskih regionalnih galerij: ob prirediteljici, galeriji Božidar Jakac iz Kostanjevice na Krki, še Mestna galerija Nova Gorica, Koroška galerija likovnih umetnosti iz Slovenj Gradca in Center sodobnih umetnosti iz Celja. Vsak od njih je namreč imel nalogo izbrati po eno delo najmanj petih umetnikov iz območja svojega delokroga galerije ali umetnikov, ki tam dalj časa ustvarjajo.

Izbirale so kustosinja Andreja Hribernik, Maja Hodošček, Barbara Rupel, za območje Primorske in zamejstva pa Pavla Jarc, katere izbranci so: fotografa Primož Bizjak in Jernej Humar, slikarja Aleksij Kobal in Ira Niero Marušič ter japonski umetnik Kensuke Koike, ki že od leta 2006 živi v Šempasu.

Stare postaje, travniki in oblaki

Med najbolj zanimivimi že na prvi pogled izstopa delo Primoža Bizjaka iz Vrtojbe, mednarodno prodirajočega fotografa, ki je za razstavo prispeval fotografski objekt, serijo 13 fotografij v kvadru iz pleksi stekla. Gre za prikaz stare železniške postaje v Madridu, kjer Bizjak zadnja leta živi. Prva fotografija je gledalcu prikrita, ostalih 12 pa se kronološko odvije v spirali, tako da je med prvim in zadnjim posnetkom pretekla cela noč. “Ta časovna oddaljenost fotografij se preseli v delo na način, da je vsak posnetek zamaknjen v prostoru in tako tvori neke vrste časovno skulpturo,” piše Jarčeva. Bizjak se je s pričujočim objektom ponovno pokazal kot izvrsten fotograf časovnih odtenkov noči.

Preteklost in vidno nevidni svet evocirata tudi fotografa Jerneja Humarja. Z mehkobo, ki jo zna izvabiti iz narave, govori zgodbe o polju in travnikih, kjer so nekoč rasla drevesa, potem pa so jih posekali, prišla je burja, izginjati je začela zemlja. A oblak, ki je del narave, tako kot drevo, je še vedno tam, kot odmev. Fotograf razmišlja skozi fotografijo enostavno o najbolj bistvenem. In fotografija, ker je dobra, izraža vse to, mitskost in metafizičnost.

Aleksij Kobal si krajino naslika, prav tako oblake, a nad njimi hišo. Hišo sanj in nam pravi, da se zazremo vanjo. Njegova metafizičnost je povezana z eksistenco. In lepoto. “Ampak, kaj bi lahko takšna brezmejnost lepote bila drugega kot brezupen triumf nad večnim počitkom,” razmišlja slikar.

Ira Niero Marušič s slikarstvom osvobaja vse spone. Njene slike nastanejo na podlagi najbolj mimobežnega trenutka dneva, a nam pravijo, da je dan v bistvu skup neštetih takšnih trenutkov. V Novi Gorici je razstavila Nenaelektreni paradižnik. Prav tako igriv zna biti tudi Kensuke Koike, ki brska za starimi fotografijami, si jih ogleduje, potem pa vzame rezilo in naredi najbolj natančen rez, ki podobo, pravzaprav človeka, spremeni v svoje nadaljevanje, metaforo ali celo alter ego. Precizno, razmišljujoče in recimo tudi spoštljivo.

Skupni imenovalec

Poleg primorskih umetnikov je na razstavi moč videti še trinajst drugih avtorskih pisav, največ slikarskih. Gotovo pa med njimi iz vrste izstopa Sanela Jahić, nagrajenka Pixxelpointa, ki je v novogoriški galeriji že tudi samostojno razstavljala in pokazala na svoj izostren pogled do tehnoloških procesov, delavcev, današnje proizvodnje in predvsem na odnose, ki znotraj tega “stroja” potekajo in imajo en sam cilj: povečanje dobička.

Tokratna razstava nam, kot meni Barbara Rupel, pokaže, da je likovna produkcija zelo heterogena in ponuja v tem pogledu povsem drugačno sliko kot pred nekaj leti: “Zaznati je določeno sproščenost v izbiri izraznih medijev in sredstev, ki so praviloma vzeta iz klasične ali vsaj že dobro uveljavljene likovne produkcije, medtem ko najdemo skupni imenovalec v njihovi sporočilni vrednosti.”

KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano