O pozabljeni časti in junaštvu

Po Sergeju Mašeri nosi ime edini slovenski pomorski muzej, na Primorskem je kar nekaj ulic, poimenovanih po njem, pa vendar ... Koliko vemo o tem poročniku kraljeve mornarice, ki so ga leta 1973 razglasili za narodnega heroja? Koliko o njegovem življenju, nenazadnje junaškem dejanju in poklicni etiki? Toliko, da so se na Televiziji Slovenija odločili, da mu namenijo prostor v dokumentarni seriji Pozabljeni Slovenci. Predpremiera televizijskega portreta Sergej Mašera, ki ga je posnel Radovan Čok, bo drevi ob 19.30 v piranskem Pastoralno-kulturnem centru Georgios.

KOPER > Jutri bo minilo 74 let odkar sta se Sergej Mašera (1912-1941)in Milan Spasić (1909-1941), poročnika kraljeve mornarice, odločila, da rušilca Zagreb, zasidranega v Boki Kotorski, ne bosta predala italijanski vojski, ki je 17. aprila 1941, ob kapitulaciji Jugoslavije, zasedala Črno goro. Odjeknila je eksplozija - raje kot bi predala rušilec sovražniku, sta se skupaj z njim razstrelila.

Radovan Čok, ki je dokumentarec režiral in zanj napisal scenarij, pravi, da je bil Mašera visokoetičen človek: “Pa vendar mislim, pri njem ni šlo samo za spoštovanje mornariške etike, ki ne dovoljuje, da se ladja oziroma flota preda brez boja. Begunstvo je izkusil na lastni koži, fašizma ni maral, mislim, da mu je tudi to pustilo močan pečat.”

17. april 1941

Sergej Mašera se je rodil v Gorici 11. maja 1912. Ko je imel tri leta, sta se oče Franc in mati Ida s prvorojencem Marjanom, hčerko Vido in njim z zadnjim vlakom, ki je peljal čez soški most, umaknila k sorodnikom na Koroško, v Poljane pri Prevaljah. Od tam se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Sergej leta 1929 na realki maturiral z odličnim uspehom in se vpisal na Vojno pomorsko akademijo v Dubrovniku. Po diplomi je dobil službo v Boki Kotorski, ki je bila največja baza jugoslovanske kraljeve mornarice, in se tam specializiral za artilerijo ter hitro napredoval ...

17. aprila 1941 poveljnik rušilca Zagreb Nikola Krizomali posadki ukaže, naj se izkrca. Mašera in Spasić ga nista ubogala in nekaj ur kasneje sprožila detonatorje. Spasićevo truplo so našli dan po dogodku, Mašerove posmrtne ostanke pa v nekoliko nenavadnih okoliščinah, kar razkrije tudi film, šele desetletje in več kasneje, in jih leta 187 z najvišjimi vojaškimi častmi pokopali na Žalah.

“Iz pisem, ki jih je pisal sestri Vidi in jih hranijo v piranskem Pomorskem muzeju, je jasno, da je še kako občutil razsulo, ki je vladalo v kraljevi vojski. Zmotila ga je tudi korupcija, navdušila pa skrb za delavca in socialna država, kar je videl v tovarni na Švedskem, kamor so ga poslali, ko je opremljal rušilec,” pripoveduje Čok, ki si je sliko Mašerovega življenja sestavljal na podlagi njegovega osebnega arhiva, ki ga hranijo v piranskem Pomorskem muzeju. Precej je raziskoval na terenu od Kobarida - od koder je bil doma Mašerov oče in kamor je Sergej pogosto hodil na počitnice - do Črne gore. Za snemanje v teh, za Mašero usodnih krajih, so imeli na voljo izjemno malo časa, zgolj štiri dneve. “Tam ga zelo dobro poznajo in zelo spoštujejo, tudi spomin na ta dogodek je, čeprav je živih prič eksplozije rušilce vse manj, še zelo živ. Verjetno bolj kot pri nas ... “

Danes ob 18. uri bodo v Pomorskem muzeju v spomin na Sergeja Mašero predstavili obnovljeno in dopolnjeno zbirko Slovenski pomorščaki 1918-1945, v kateri hranijo tudi bogat Mašerov osebni arhiv. Muzeju ga je zapustila Sergejeva sestra Vida.

Dediči pomorske tradicije?

Nekaj kadrov je Čok z ekipo posnel tudi na edini slovenski bojni ladji. “Slovenski mornarji so na Sergeja Mašero ponosni. Prav tako si štejejo v čast, da je bila botra prve prve slovenske vojne ladje patruljnega čolna Ankaran Sergejeva sestra Vida,” pripoveduje Čok. Na vprašanje, ali je iskal odgovor - je bil Mašera junak ali terorist - odkima. V podtonu filma valovi nekaj povsem drugega. “V kraljevini Jugoslaviji so Slovenci predstavljali približno osem odstotkov prebivalstva. V mornarici Kraljevine Jugoslavije pa je bilo 30 odstotkov komandnega kadra slovenskega ... Pa nismo imeli niti toliko morja, kolikor ga imamo danes, ko radi rečemo, da smo pomorski narod. Hm, naša sedanja država je prodala Splošno plovbo, zapravila ribiško floto in zdi se, da ne vemo prav dobro, kaj bi z našim kosom morja.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---