O knjigah, fuzbalu in Hitlerju

Ob 25. obletnici smrti Marjana Rožanca so se na Krasu v torek že tradicionalno sešli nominiranci za najboljšo esejistično zbirko, poimenovano po tem velikem pisatelju in esejistu. V Volčjem Gradu so na njegovo spominsko ploščo položili venec, v živahno razpravo pa se zapletli v komenski knjižnici. Dobitnika nagrade bodo razglasili drevi v Ljubljani.

VOLČJI GRAD, KOMEN> Letos so za Rožančevo nagrado nominirani filmski kritik in televizijski voditelj Marcel Štefančičjr., pesnik Uroš Zupan, novinarka Irena Štaudohar in Andrej Capuder, francist, prevajalec, nekdanji minister za kulturo ter veleposlanik v Franciji in Italiji.

V pogovoru z Manco Košir sta se Marcel Štefančič jr. in Uroš Zupan spominjala, da ju je Rožanc pritegnil kot globok premišljevalec o “fuzbalu”. Modrovanju o športu se je malce posmehnil Andrej Capuder, ki se za Rožančevo nagrado poteguje s Povestjo o knjigah. In že so se nominiranci zapletli v živahen disput o nogometu, a ostali vsak na svojem bregu.

Bolj složni so, ko beseda nanese na njihovo skupno strast: branje. Vendar Zupan, avtor knjige Sto romanov in nekaj komadov, ugotavlja, da danes pomembnih piscev ne berejo kaj dosti že tisti, ki se ukvarjajo s književnostjo: “Opažam, da so jim popolne neznanke veliki avtorji iz bivše Jugoslavije: Danilo Kiš, Borislav Pekić, Mirko Kovač ... Kiš je fino dejal, ko je bil v neki knjižnici: joj, koliko knjig, pa tako kratko življenje! Tudi sam sem začel paziti, za kakšne knjige zapravljam čas. Zdaj povečini berem klasike. Prav danes sem si kupil Stendhalov roman Rdeče in črno. Čisto me je navdušila tudi Flaubertova Vzgoja srca, ki mi je bila pri dvajsetih letih najdolgočasnejša na svetu. Vračanje k že prebranim knjigam je vsakič drugačno.”

Pisec, s katerim Irena Štaudohar pričenja knjigo Magija za realiste, je Montaigne, začetnik eseja. “Bil je renesančni mislec. Ko sem brskala po Rožančevem življenjepisu, sem ugotovila, da je bil renesančni človek tudi on, saj so ga zanimale zelo različne stvari. Prav to je lastnost dobrih esejistov.”

Manca Košir, dobra Rožančeva prijateljica, je to potrdila. In Štefančiča, avtorja esejistične knjige Hitler - kako je preživel, pobarala: “Hitler je danes pop ikona. Kako je to mogoče?”

“Kdaj, če ne danes?” je žogico vrnil Štefančič in že zdrvel v zanj značilni monolog: “Digitalna doba ga je prižgala, ga vrnila v življenje. Zdaj končno lahko nagovori vse, v vseh jezikih tega sveta. Vsem kima, ja, prav imate, vse je narobe. Njegov finalni govor iz filma Propad so aplicirali na vse mogoče situacije, ki ljudi iritirajo. Vsakdo ga lahko uporabi za svoje namene. Hitler kriči namesto kogarkoli. Hitler in ljudstvo sta se končno našla. Hitlerjeva naloga je očitno, da nas zabava, kar se mi zdi precej srhljivo. Pred drugo svetovno vojno so mislili, s Chaplinom na čelu, da ga bodo spremenili v klovna in ga tako nevtralizirali. Ampak tako se ga ne znebiš.”

Manca Košir je pripomnila, da jo danes skrbi zlasti, kako in kaj bo z begunci, saj se v Evropi krepita ksenofobija in religiozni fanatizem. Večino zbranih v knjižnici je vidno osupnila Capudrova razlaga: “Morda nam pa zdaj skozi bodečo žico infiltrirajo Alaha. Smo pred dilemo: ali oživimo našega boga ali sprejmemo njihovega? Evropa je namreč v religiozni praznini, ki jo lahko zapolni kdo drug. Ena od možnih interpretacij je, da je vse to prefrigano sprožila Islamska država. Udariš po gnezdu podgan in jih spodiš k sosedu.”

Mogoče je pa že nastopil čas, da prerastemo religiozne okvirje, se je iz občinstva oglasila igralka Vesna Maher, nekdaj Capudrova študentka na Filozofski fakulteti: “Vsake toliko sem prav počaščena, da živim v tem času, saj doživljamo resnično velike premike. Spet smo priča velikim premikom narodov. Morda je pa res čas, da prerastemo vrtec religioznih okvirjev, ki smo jih potrebovali. Zdaj je čas za odpiranje ...”

Marcel Štefančič jr. je zamišljeno zrl vanjo. In prikimaval. In dejal: “A imate stranko? Se včlanim vanjo!”

ANDRAŽ GOMBAČ

---