O fiktivnih imetju in smislu

Komedijo Češnjev vrt Antona Pavloviča Čehova so za tokratno uprizoritev v Slovenskem stalnem gledališču Trst priredili režiser Igor Pison, dramaturginja Eva Kraševec in lektorica Tatjana Stanič. Najbolj pa predstava, premierno smo si jo lahko ogledali v četrtek in v petek, 27. in 28. oktobra, diha z izvirno scenografijo Petre Veber in z igro Saše Pavček v naslovni vlogi Ljubov Andrejevne Ranevske.

V Slovenskem stalnem gledališču Trst so novo sezono začeli 
s Češnjevim vrtom Antona P. Čehova v režiji Igorja Pisona.  Foto: Tone Stojko
V Slovenskem stalnem gledališču Trst so novo sezono začeli s Češnjevim vrtom Antona P. Čehova v režiji Igorja Pisona.  Foto: Tone Stojko

TRST > Samosvoja odrska pokrajina je zasnovana tako, da v njej ni zaslediti nobene aluzije na družbeni milje, v katerega bi avtorji uprizoritve želeli “pospraviti” interpretacijo tako imenovane lirične komedije Češnjev vrt. Ob prihodu v dvorano gledalke in gledalce na odru pričakajo rahlo plapolajoče zavese, skoraj tančice, ki zarisujejo igralni prostor. Ob tem ventilatorji, ki ustvarjajo vtis prehodnosti med prostori, ne ostajajo skriti; sredstvo za doseganje odrske fikcije je razkrito. Pred zavesami pa trije beli kavči v ravni vrsti, desno spredaj na klopci večni študent Petja Trofimov (Tadej Pišek) s knjigo v roki. Celotna kostumografija (tudi to je oblikovala Petra Veber) je prostoru in svetlobi komplementarna z belimi, rdečimi in črnimi toni.

Tako zasnovan prostor deluje izrazito dobro, ogne se naturalizmu, značajev statusno ne določa, zgolj malenkostno, hkrati pa v prostor vnaša mehkobo (plapolanje zaves, gubanje tkanine na kavčih) in krčevitost (zlasti rdeča). Tako Češnjev vrt zares dobro deluje na idejni ravni. Materialno in z njim delno tudi realno (posestvo) je na simbolni ravni izgubljeno, še preden je češnjev vrt prodan na licitaciji.

Tokratni ustvarjalci predstave so uspeli iz literarnega besedila izluščiti in na oder postaviti žlahtno lirično komedijo, kakršne se je najverjetneje nadejal že Čehov ob prvotnem uprizarjanju te igre v Moskvi. Žalostna dejstva razsipnosti Ljubov Andrejevne, pa zatiskanje oči pred prodajo posestva obkroža komičnost zaradi pasivnosti večine vpletenih.

Češnjev vrt je ideja o tem, kakšno je bilo nekoč življenje (neodgovornih aristokratov), hrepenenje po tem, kakšno bi morali biti sedaj in prezir realnih dejstev. Rejenki Varji (Nikla Petruška Panizon) in Anji (Tina Gunzek) morda manjka nekaj lastnosti, poudarjenih z rekviziti, z nečim oprijemljivim, da bi vsakega od njunih značajev prepoznali kot bolj suverenega: Varjinega v slepi ustrežljivosti, Anjinega v vernem varovanju iluzij Ljubov Andrejevne.

V uprizoritvi dobro delujejo režijski domisleki, kot je ozvočen oder in izkoristek minimalnih šumov, kot zvoka ob poljubljanju, pa koreografija skupinskih scen ob branju ljubimčevih pisem, tudi dinamika prostorskih sprememb je lucidno domišljena in originalno izpeljana.

Celotno dogajanje se v drugem delu predstave igralsko povsem zgosti okrog osrednje vloge Ljubov Andrejevne. Saša Pavček jo okrepi z mesenostjo, ki jo od začetka gradi z zanesljivimi podtoni. Slabi pa celota: Varja in Anja postaneta nekoliko ploski figuri, Jermolaj Aleksejič Lopahin Primoža Forteja preveč prisrčen za grabežljivca in malce preveč ilustrativen. Dramaturško in režijsko bi morda pričakovali večji poudarek na sceni, v kateri Anja utiša Gajeva (Vladimir Jurc), prav zato, ker prizor močno označi obe vpleteni osebi: Anjo kot zaščitnico materine razsipnosti, ob njej pa še Gajeva, sicer kritičnega, a zastalega v času.

Naj ob scenografiji, ki ji ob obravnavani uprizoritvi namenjamo posebno mesto, omenimo še prostor za emocijo med Anjo in Petjo Trofimovim: tudi tu bi si ustvarjalci lahko dovolili mirnejši tempo.

ANJA BAJDA GORELA


Najbolj brano