O “krožku nerazgledanih”

Za nekoga, ki trdi, da se za kritiško pisanje o svojih predstavah pravzaprav ne meni, ima režiser Tomaž Pandur kar veliko povedati o slovenski(h) kritiki(h), a na žalost bolj malo argumentiranega ali pa vsaj dostojnega. Tako v članku z naslovom Faust je zame najbolj živa sedanjost, objavljenem 1. oktobra, slovensko kritiko kar povprek označi za “krožek ali lobi petih ali šestih nerazgledanih in neizobraženih oseb”, pri čemer ji nameni skoraj več besed kot svojemu zadnjemu projektu.

Pandur ima sicer vso pravico do tega, da igra na nekoliko obledelo karto nerazumljenega umetnika, ravno tako seveda tudi do svojega mnenja, a bi bilo vseeno primerno, če bi ga izrazil na način, ki bi upošteval vsaj osnovno raven spodobnosti v javni razpravi. Ker ni tako, njegove neslanosti terjajo kratek odziv.

O klišejskih utrinkih, kot je denimo izjava, da gre pri kritikih “praviloma za razočaranke, ki se jim ni uspelo vpisati na AGRFT”, ki kažejo popolno nepoznavanje dejstev in bolj spadajo v kategorijo modrovanj za šankom, je sicer komaj smiselno razpravljati; realnost je pač takšna, da se je velika večina aktivnih slovenskih kritiških peres izobrazila prav na omenjeni ustanovi. Te vrste posplošitev najbrž v resnici več povedo o tem, ki jih izreka. Podobno velja za Pandurjeve pavšalne diskreditacije festivala Borštnikovo srečanje, ki je - iz kdo ve katerih razlogov - očitno še ena režiserjevih bolečin. Ni težko razumeti, da je Pandurju ljubše osladno občudovanje, ki veje tudi iz članka v Primorskih novicah, kot pa njemu ne vselej všečne kritiške sodbe; toda obenem je vendarle treba poudariti, da kritika umetniške izdelke vrednoti po strokovnih kriterijih in tudi na podlagi širšega poznavanja sodobnih umetnostnih praks in kontekstov, ne pa na primer na osnovi števila znanih oseb v avditoriju. Navsezadnje je bila lahko zato zgolj kritika tista, ki je mimogrede opozorila, da gre pri novem Pandurjevem spektaklu le za neposredno reciklažo lanske uprizoritve Fausta v Madridu; vprašanje (tudi uredniške presoje!) pa je, ali si zato že zasluži žaljiva, neresnična podtikanja ter prostodušno pripisovanje negativnih lastnosti posameznikom.

Zreli ustvarjalci, enako pa tudi institucije, resnejši mediji in del zahtevnejšega občinstva, se zelo dobro zavedajo pomena in partnerske vloge kritiške refleksije v celoti umetniške produkcije; vseeno je treba priznati, da časi gledališki (in na sploh umetnostni) kritiki iz različnih razlogov niso pretirano naklonjeni. Neutemeljene in vulgarne diskvalifikacije k izboljšanju razmer prav gotovo ne morejo prispevati.

Izvršilni odbor Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije: Gregor Butala (predsednik), Nika Arhar, Zala Dobovšek, Bogomila Kravos, Tea Rogelj, Barbara Skubic

---