Novodobna banalnost zla

Minuli četrtek je na velikem odru SNG Nova Gorica premierno zaživelo delo francoskega komediografa Jeana-Baptista P. Molièra Tartuffe v novem prevodu in priredbi Primoža Viteza in v režiji Vita Tauferja.

Vito Taufer je na novogoriškem odru Tartuffa ustvaril kot žanrski hibrid komedije, srhljivke in fantazijske pripovedi. Foto: Manja Zore
Vito Taufer je na novogoriškem odru Tartuffa ustvaril kot žanrski hibrid komedije, srhljivke in fantazijske pripovedi. Foto: Manja Zore

NOVA GORICA > Prva najbolj opazna kvaliteta tokratne uprizoritve sta ravno svež prevod in priredba. Primož Vitez, ki je pri uprizoritvi sodeloval tudi kot dramaturg in lektor, je najbolj znano Molièrovo delo posodobil tako, da je iz njega izbrisal vse jezikovno zaprašene elemente starejših prevodov, med drugim je opustil rimo, in ga s sledenjem aktualnosti odprl v resnično jezikovno svežino. Slednje je nedvomno odstrlo niz novih možnosti za režijsko stvaritev in igralske interpretacije.

Igra se prične “na rampi”, torej v ospredju odra, brez časovno in prostorsko pretirano stiliziranih oznak (scenografijo je zasnoval Matej Stupica, kostumografijo pa Barbara Stupica). Gledamo sodobnega Tartuffa, Vito Taufer gledalcu ne namigne nič več od tega. V globino odra vidimo le prek “razpoke” na sredi platoja, ki spominja na tikovino in daje vtis, da se nahajamo v premožni družini. Za platojem razen prazne globine odra in gromozanskega lestenca ni ničesar.

Prostor v ozadju ostane nespremenjen vse do poslednjega prizora, v katerem se skozenj kot kakšen deus ex machina, viseč s stropa, prikaže Andrej Zalesjak v vlogi krilatega bitja. V slogu srečnih koncev Orgonu (Gojmirju Lešnjaku-Gojcu), glavi prevarane družine, povrne lastnino ter v ječo nažene objestnega Tartuffa (Radoš Bolčina). Prostorske in kostumske spremembe so skozi igro minimalne, le tolikšne, kolikor jih narekuje razvoj dogajanja. Dramaturško je ubranost odrskih elementov izredno učinkovita, saj skozi igro skladno živijo scena, kostumi, mizanscena ter besedilo in igralske vloge. Krasno se obnese tudi dodatno ozvočenje igralcev, ki v intimnih prizorih (predvsem med Tartuffom in Elmiro, Orgonovo ženo, v vlogi katere je izvrstna Helena Peršuh) prepreči karikiranje.

Celotna uprizoritvena zgradba učinkuje tako, da Tartuffovo značajsko tujost (sleparstvo, licemerje, pobožnost) približa gledalcu. Tauferjev Tartuffe (v vrhunski igralski izvedbi Radoša Bolčine) postane slehernik, čigar značajske poteze ne odražajo nič drugega kot banalnost zla. Tartuffe je danes kot kakšen Eichmann, le da ne izpolnjuje več ukazov nadrejenih, temveč kopira že ustaljene vzorce. Zunanji znaki njegovega delovanja ga le še v maločem razločujejo od dobrotnika. Na pogled pobožna duša v uprizoritvi dobi svoje realistično dopolnilo: obskurne spolne prakse.

Vito Taufer je Tartuffa ustvaril kot žanrski hibrid komedije, srhljivke in fantazijske pripovedi. Iz ščemečega prevoda in besedila, režijskih domislic in njihove igralske izvedbe izvira komičnost, iz skladnosti vseh elementov uprizoritve, aktualnosti in diskretne igre srhljivost, iz končnega razpleta fantazijska pravljica o pravici. S srečnim koncem in z igralskimi bravurami. Poleg omenjenih nastopov Radoša Bolčine, Helene Peršuh in Gojmirja Lešnjaka- Gojca v Tartuffu vloge oblikujejo še Teja Glažar kot kričava gospa Pernelle, Iztok Mlakar kot Kleant in drugi člani goriškega ansambla, obetavna sta nastopa Nejca CijanaGarlattija kot Valerja in Urške Taufer kot neutolažljive Marjane. Ovacije občinstva je kot temperamentna služkinja Dorina požela Ana Facchini.

ANJA BAJDA


Najbolj brano