Nocoj v Kopru zvezda sevdaha (video)

Nocoj ob 21. uri bo v Gledališču Koper na prav posebnem koncertu Primorskega poletnega festivala nastopila vse večja zvezda sevdaha. 32-letni Božo Vrećo iz Sarajeva, ki na odru nastopa sam in prepeva a capella, je že včeraj pripotoval v Piran in nas sprejel v avli tamkajšnjega hotela. Po intervjuju smo se z njim sprehodili po piranskih uličicah, ki tenkočutnega esteta kajpada niso pustile ravnodušnega.

Božo Vrećo: “Bodi svoj in daj vse od sebe!” Foto: Andraž Gombač
Božo Vrećo: “Bodi svoj in daj vse od sebe!” Foto: Andraž Gombač

PIRAN > Božo Vrećo, leta 1983 rojen v Foči, se je v prepevanju sevdalink izmojstril sam. V tej bosanski ljudski pesmi, ki ljubezensko strast prepleta z opojno melanholijo, se ni uveljavil samo kot izvrsten interpret z osupljivim glasom, marveč tudi kot edinstveni avtor. Diplomiral in magistriral je iz arheologije, vpisal celo doktorski študij, a ne ve, kdaj mu ga bo uspelo končati, saj se zadnja leta povsem posveča umetnosti. S skupino Halka je izdal dva albuma, predlani pa še svojega prvega samostojnega Moj sevdah.

Knjiga je že bestseller!

K nam je tokrat pripotoval s svojim čisto novim detetom - avtobiografsko knjigo Mila, ki jo je posvetil svoji največji podpornici, mami. “Ona je glavni ključ te knjige,” avtor prikima v hotelski avli. “Ima pa naslov več pomenov in večplastno simboliko. Če Mila preberemo za nazaj, dobimo Alim oziroma El Alim, torej Tisti, ki vse ve, kar je eno od 99 imen za Alaha. S takimi podpomeni je knjiga dobila globino življenjske zgodbe, pravzaprav življenjske modrosti, ki jo premore vsakdo med nami. Svojo sem hotel deliti z drugimi, saj sem v življenju doživel marsikaj. Knjiga je kratka saga o moji poti, o mojem prihodu v Sarajevu, o tem čudežu, kako sem postal popularen. A v opisovanju nisem hotel biti patetičen, bralcev nočem moriti z podatki o svojem uveljavljanju, zato sem se bolj osredotočil na liričnost in podobno. Hotel sem, da je knjiga neke vrste dnevnika, vodnika skozi vse, kar me je navdihovalo. V njej so zbrani zelo lirični zapisi in pesmi.”

Natisnjenih je tudi več ilustracij uveljavljenega bosanskohercegovskega kiparja in grafika Adisa Fejzića, na knjižnem hrbtu pa je simbol, ki ga je oblikoval pevčev prijatelj Neven Šotra - v tem simbolu je mogoče prepoznati tako derviša z dvignjenimi rokami kakor vrečo, aluzijo na pevčevo ime.

“Knjigo je pred nekaj dnevi izdala naša najbolj znana založba Buybook. In je že bestseller!” je zadovoljen Vrećo. “V Bosni in Hercegovini naravnost norijo za njo, pa tudi drugam je že prodrla. Ker ni nobene distribucije, jo ljudje kupujejo v Sarajevu in pošiljajo v Avstralijo in drugam.”

Dvignil se je nad definicije moški, ženska ...

“Tisti, ki so jo že prebrali, soglasno pravijo, da so se ob moji knjigi tako nasmejali kakor razjokali,” pravi Božo Vrećo. Dinamičen preplet humorja z otožnostjo je tudi sicer ena njegovih opaznejših značilnosti. “To je pač življenje, simbioza radosti in žalosti,” skomigne. “Živeti moraš tako s prvim kakor z drugim. Če ne sobivaš z vsem, kar te radosti, in vsem, kar te gane, pretrese, napravi krhkega, potem nisi človek, marveč le bitje, ki deluje kakor stroj.”

Žalostno je, da stroji vse bolj nadomeščajo ljudi. “Ampak moja misija je drugačna,” poudarja. “Pri meni je vse podrejeno čustvom. Sicer se sploh ne bi ukvarjal s sevdahom, ne bi bil tu, kjer sem. Naj me kaj še tako skuša zlomiti, se spet dvignem in nastopim z zelo jasnim, odločnim in pozitivnim sporočilom: bodi svoj in daj vse od sebe.”

V sevdah se je zaljubil, potem ko je razpadla ljubezenska zveza, v kateri je bil kaki dve leti in pol: “Doživel sem strašen razhod. Veste, ko mislite, da je to oseba, s katero boste vse življenje, potem se pa izkaže, da ne boste. Prišlo je do strašnega zloma te zveze, do čiste groze. Že prej, med študijem, sem ugotovil, da me sevdah zelo zanima. Raziskoval sem ga in zbiral gradivo. Vse več in več ga je bilo, čedalje bolj sem se zaljubljal v sevdah in postopoma začel pisati lastne sevdalinke, česar nihče ni počel že štirideset let.”

Pesem Ovo vam je moja kćerka ..., objavljeno v knjigi Mila, je zasnoval na stari črno-beli fotografiji deklice, ki jo je našel v ljubljanskem antikvariatu, izhajal pa je iz trpke osebne izkušnje: “Ravno takrat sem poskusil posvojiti otroka. A to je v Bosni nemogoče, zlasti če si samski. In tako sem potem posvojil tole deklico na stari fotografiji, objavljeni tudi v knjigi.”

V pesmi Kišni čovjek pripoveduje o svojem moškem, ki mu ga je vzela huda bolezen: “Tu razkrivam, da me je ljubil kot žensko in kot moškega. Ženska in moški v meni pa mu pravita, da ga ne ljubita, marveč obožujeta. To je globoka beseda, saj ljubiš človeka, obožuješ pa boga.”

Je vernik. “Najbolj pripadam sufizmu, ki pravi, da je bog ljubezen. Kot pravi vernik ne moreš sovražiti, saj ti tega ne dovoljuje vera. Nobena! Vendar živimo v času fanatikov, ki v nič dajejo vse druge vere.”

Že zdavnaj se je dvignil tudi nad definicije moški, ženska ... “Nihče me ne more opredeliti za homoseksualca, transspolno osebo in podobno,” pravi. “Če že, potem sem utelešenje svobode. New York Times je to krasno ubesedil, zapisali so, da sem pravzaprav svoboda, da ne pripadam nobeni skupnosti. A pri nas te ljudje hočejo tako ali drugače popredalčkati, te nekam vtakniti. Če se jim ne pustiš, te očrnijo. Ne ljubi se jim ukvarjati z vami, se poglabljati v vašo zgodbo, v vašo tragedijo.”

Napadalcem se nasmehne

Vse to vnovič izkuša prav te dni, ko študira naslovno vlogo KoštaneBore Stankovića, “srbske Karmen”, ki jo v Novem Sadu na oder postavlja režiser Kokan Mladenović. “Mnogi ne odobravajo take postavitve,” pravi. Zgražajo se, češ zakaj naj bi moški igral žensko vlogo. A pomembna so čustva, ki jih bo njegov glas vdihnil vlogi, poudarja Vrećo. “Sploh pa se s tovrstno predstavo vračamo k samemu začetku teatra, kjer niti ene ženske vloge ni igrala ženske. Vse so odigrali moški. Vprašanje, zakaj bi moški igral žensko, je trivialno, porodi se samo v omejenem umu, ki ne pozna tematike, o kateri si drzne presojati.”

Božo Vrećo je telesno droben, vendar odločen. “Ne čutim več potrebe, da bi se branil pred napadi,” pravi. “Če bi se zapletel v boj, bi najbrž izgubil. Raje hodim svojo pot. In napadalce ignoriram. Če se že znajdem v istem prostoru z njimi, jih lepo pozdravim in se jim nasmehnem. To jih zmeraj zmede.”

Zaveda se svojih odlik, vseskozi marljivo ustvarja in delo opravlja odgovorno. Med intervjujem tik pred hotelom vreščijo kopalci in čofotajo po morju, on pa ves čas govori tiho, varuje dragoceni glas in vse podreja koncertu. “Z veseljem bi tudi sam zaplaval,” prikima, “a bo bolje, če do koncerta počnem čim manj.”

Kar pa še ne pomeni, da bo vseskozi meditiral v hotelski sobi. Po piranskih ulicah je s telefončkom že fotografiral veliko detajlov, kupil si je prstan, mornarsko majico za napisom Piran ... Najbolj pa se kajpada veseli nocojšnjega koncerta v Kopru.

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano