Njegovo pleme - pleme pesnikov

Tomaž Šalamun (1941-2014) je vplival na pesnike različnih generacij, njegova ustvarjalnost, ujeta med platnice približno 50 pesniških zbirk, ponuja številne nastavke za razmislek. Nekateri so zbrani v dvojezični, slovensko-hrvaški monografiji Obzorja jezika/Obnebja jezika, ki je nastala ob Šalamunovi 70. letnici, ko sta univerzi njegovih dveh mest - Filozofska fakulteta iz Zagreba in koprska Fakulteta za humanistične študije - pripravili znanstveno konferenco.

KOPER > Zbornik, ki prinaša 21 prispevkov slovenskih in hrvaških raziskovalcev pesniškega in jezikovnega sveta Tomaža Šalamuna, je dvojezičen in čezmejen. “Tudi v tem je poklon Tomažu, ki je vseskozi presegal meje, kakršne je poznal. Ne samo meje v glavi, ampak - zlasti s prvimi objavami - meje v politiki, ob teh pa še meje kultur in jezikov, in tako postal državljan sveta,” je pred dnevi na predstavitvi dejal Krištof Jacek Kozak, ki je ob Barbari Pregelj in Zvonku Kovaču uredil Obzorja jezika/Obnebja jezika. Publikacija - izdala jo je založba FF press zagrebške Filozofske fakultete, je prva monografija, ki se je temeljito lotila in znanstveno obdelala Šalamunovo poezijo, o kateri je - tako Kozak - mogoče pisati znova in znova. “Prva stopnica na področju šalamunologije” je na poezijo pesnika, ki je, kot je dejal Josip Osti, razdevičil slovenski jezik, pogledala z različnih zornih kotov.

Jezike je vpijal kot goba

Za literarno zgodovinarko in prevajalko Barbaro Pregeljje največje odkritje, ki ga je o Šalamunovi poeziji ponudil simpozij in nato še zbornik, to, kako odločno si je utrl pot v tujino: “Ne samo, da je prodrl v Ameriki, poniknil je tudi v špansko govoreči svet, izredno dobro so ga sprejeli na področju nekdanje Jugoslavije. V njegovi poeziji soobstajajo različni jeziki in njegov pesniški opus je prežet z različnimi svetovi. Imel je neizmerno sposobnost prilagajanja različnim okoljem. Kot goba je vpijal različne jezike, od katerih se potem ni več poslovil.”

Pesnik in prevajalec Josip Osti, ki je s Tomažem Šalamunom prijateljeval več desetletij, je na Slovečeru - tokrat je gostoval na Oddelku za italijaniko koprske Osrednje knjižnice Srečka Vilharja - govoril predvsem o vplivu Šalamunove poezije. “V slovensko jezikovno čistunstvo je prinesel vse mogoče jezike. Bil je spodbuda za vrsto mlajših pesnikov, od Debeljaka do Zupana, osvobajal jih je in jim tako pomagal, da so postali samostojne pesniške osebnosti,” meni Osti in poudarja, da je Šalamunova poezija imela, oziroma da ima še vedno, tak vpliv tudi v Ameriki.

Beseda, temelj sveta

Tomaž Šalamun je v slovensko poezijo treskoma vstopil z verzom: “Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil.” Pesnik Karlo Hmeljak poudarja, da Šalamun s svojim opusom vpliva tudi na mlajšo generacijo slovenskih pesnikov: “Tako kot se je utrudil podobe svojega plemena, je do konca ustvarjal svoje pleme, ki je pleme pesnikov ... Ločnice med pesnikom in Tomažem Šalamunom v vsakdanjem življenju ni mogoče potegniti. Tako kot je živel, tako je tudi pesnil. Njegove pesmi so polne stvari, ki so se mu dogajale, ljudi, ki jih je srečeval - na tak način je vzgajal svoje pleme.” Ne le za Hmeljaka, ampak tudi za druge pesnike srednje in mlajše generacije je bil Tomaž Šalamun človek, ki jih je spodbujal, jim svetoval, predlagal, kam naj pošljejo svoje pesmi: “Na nas je gledal kot na sebi enakovredne. V vsakem od nas je videl potencial - če ga je pesem navdušila, ti je rekel pesnik, čeprav to še nisi bil.”

Šalamunova veličina, meni Hmeljak, izhaja iz tega, da je beseda temelj sveta. S pesmijo in jezikom se je ukvarjal vneto in pozorno, jezik pa je doživljal tako močno, da je to prehajalo meje.

Božansko hotenje in želja po absolutnem

Vesna Mikolič se Šalamunovemu jezika poskušala približati prek literarno-pragmatičnih konceptov. “O njegovi poeziji govorimo v superlativih, zato mej zanimalo, od kod izvira moč njegovega jezika in ali je mogoče z analizo jezika to dokazati.” Preučevala je Kdaj, najpopolnejšo zbirko Šalamunove poezije, jo pregledala in poiskala besede, ki pomen poudarjajo oziroma šibijo: “Besed, ki bi šibile pomen, skorajda ni, je pa veliko tistih, ki izražajo njegovo božansko hotenje, željo po doseganju absolutnega.” Šalamun pa je, tako kaže analiza njegovega jezika, skrajen tudi v ljubezni, dajanju, blagosti in odprtosti. Slednje je v jeziku dosegel s tem, da je vanj spustil tujke, neologizme, vulgarizme in narečne izraze. Prav v raznolikosti besedišča se po oceni Mikoličeve razkriva Šalamunova potreba po iskanju in odpiranju. Le malo besed je, ki se v njegovi poeziji od leta 1966, ko je izdal prvo pesniško zbirko Poker, ponavljajo. Ena od njih je - bog.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---