Niso miti, “le” izvrstne knjige

Novitete Mladinske knjige so sila raznolike: zbirka (pri)morskih zgodb in spominskih zapisov, dve knjigi pesmi, ponatis mojstrskega slovenskega romana, mehiška klasika v svežem prevodu in še temeljni antični drami v popravljenem prevodu. Dve noviteti sta izšli v zbirki Nova slovenska knjiga, tri v Kondorju, ena pa v zbirki Veliki večni roman.

Domači noviteti je urednica Nela Malečkar predstavila s pisateljem Milanom Klečem (levo) in pesnikom Andrejem Hočevarjem.  Foto: Andraž Gombač
Domači noviteti je urednica Nela Malečkar predstavila s pisateljem Milanom Klečem (levo) in pesnikom Andrejem Hočevarjem.  Foto: Andraž Gombač

LJUBLJANA > Najmlajši med avtorji, Andrej Hočevar (1980), je svojo šesto pesniško zbirko naslovil Seznam in jo posvetil pokojnemu mlajšemu bratu. A četudi se pesmi berejo kot seznam impresij in toka misli, Hočevar opozarja, da sam ni človek seznamov. V njegovem pisanju se dražljaji od zunaj prepletajo s premišljevanjem o temeljnih eksistencialnih vprašanjih. Pesmi, povečini napisane v formi poravnanega stolpca brez kitic, so med njegovimi najbolj abstraktnimi, a nikakor niso hermetične, je poudaril na torkovi predstavitvi v ljubljanski knjigarni Konzorcij: “Nič več me ne mika pisati tako, da napisano mogoče ni razumljivo niti meni. Nasprotno - ugotavljam, da je večji uspeh, če pišeš tako, da te razume še kdo drug.”

Od morja do megle

Kot pesnik je začel tudi Milan Kleč (1954), je opozorila urednica Nela Malečkar in dodala, da se je v opusu tega vsestranskega književnika pozneje namnožilo več proznih knjig. Mednje sodi tudi nova Moji spomini na morje, v kateri Klečeve zapise vodi nevidna roka spomina in navdiha, ne kak vnaprejšnji koncept. Pisanje je za avtorja - in za njegovega bralca - potovanje v neznano. Tokrat se je vrnil tudi na Primorsko, v Prade, kjer je pred štirimi desetletji na osnovni šoli eno šolsko leto nadomeščal učiteljico na porodniški.

Nasprotni konec Slovenije, Prekmurje, je že velikokrat upodobil Feri Lainšček (1959), ki se veseli ponatisa romana Ki jo je megla prinesla iz leta 1993. V delu, ki velja za njegovo najboljše in po katerem je Andrej Mlakar posnel premalo odmeven, na televiziji nikoli predvajan film Mokuš, Lainšček kritizira Cerkev skozi zgodbo o kaplanu, kazensko poslanem v močvirski Mokuš. Roman o “dvomu in gotovosti” je še zmeraj aktualen, opozarja avtor spremne besede Urban Vovk.

Slava, resda posmrtna, vse bolj sije na ameriško pesnico Emily Dickinson (1830-1886), ugotavlja prevajalka Nada Grošelj. Pod naslovom Ta svet ni konec je povezala izbrane pesmi in pisma te nekonvencionalne umetnice, ki je tudi pisala po svoje, mimo pravil.

Osvežene klasike

Med novitetami Mladinske knjige so še starejše svetovne klasike. Sofoklesovi tragediji Antigona in Kralj Ojdipus je že pred več kot štiridesetimi leti prevedel in z vsem znanstvenim aparatom opremil dr. Kajetan Gantar, klasični filolog in upokojeni univerzitetni profesor. A med sodelovanji pri gledaliških uprizoritvah je iz ust igralcev slišal veliko verzov, ki jih je bilo treba popraviti - in tako je v nov prevod Antigone vnesel kakih 80 izboljšav.

V povsem novem prevodu pa dobivamo roman Pedro Páramo, kratko, a čudno in težavno prvoosebno pripoved moža, ki se po naročilu pravkar umrle matere odpravi poiskat očeta. S tem delom je mehiški pisatelj Juan Rulfo (1917-1986) vplival celo na Gabriela Garcío Márqueza in njegovih Sto let samote. Roman je že leta 1970 izšel v prevodu Alenke Bole-Vrabec, ki je še danes “zelo lep”, kakor ga je označila Vesna Velkovrh Bukilica, ki je Pedra Párama prevedla na novo in se med delom posvetila zlasti zvočnosti jezika. Tokratna izdaja ima kar dve spremni besedi - eno je prispeval Uroš Zupan, ki je urednika Andreja Ilca seznanil s pomembnostjo romana in mu ga priporočil v ponatis, drugo pa Carlos Pascual, Mehičan z ljubljanskim stalnim naslovom. Pascual Slovencem zavida Pedra Párama - v njegovi domovini je to nedotakljiv mit, pri nas pa bomo v njem prepoznali “le” izvrstno knjigo.

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano