“Nikoli nisem bil v Hollywoodu”

Četudi vodi najpomembnejši filmski festival v jugovzhodni Evropi, je počaščen, da so ga nagradili na manjšem, v primerjavi z njegovim že kar butičnem festivalu.

PIRAN > Na 8. Festivalu evropskega in mediteranskega filma, ki se bo iztekel drevi, je nagrado za avtorski prispevek k evropskemu filmu dobil Mirsad Purivatra (1958), direktor Sarajevskega filmskega festivala.

> Kako je po dvajset in več letih vodenja festivala prejeti nagrado na drugem festivalu?

“Pa je res že minilo 23 let! Za mano je lepa, čudovita kariera.”

> Ste si kot otrok predstavljali, da vas čaka taka?

“Ne. In nisem si predstavljal, da bo sarajevski festival prišel tako daleč. Imeli smo jasno vizijo, vedeli smo, v katero smer hočemo, a bilo bi noro karkoli pričakovati. Festivala smo se lotili v času vojne, ko ne veš niti, ali boš dočakal nov dan. Zdaj pravim, da smo uresničili velik sen, iz tega je zrasla čudovita zgodba, ki še ni končana.”

> Koliko vas je v ekipi?

“Letos nas je delalo 670 in pomagalo nam je več kot 300 prostovoljcev, skupaj tisoč. Vsako leto imamo še več kot 2500 akreditiranih gostov, torej že govorimo o velikem festivalu.”

> Kakšen pa je proračun?

“1,2 milijona evrov. Kar je zelo malo v primerjavi s podobno velikimi festivali, ki imajo po šest milijonov.”

> Kaj bi še lahko dosegli z več denarja?

“Lahko bi si privoščili oglase, ki jih zdaj sploh nimamo. Ne moremo niti potovati - mi gremo enkrat na leto v Los Angeles, včasih samo vsaki dve leti. Jaz tam sploh še nisem bil.”

> V Hollywoodu?!

“Ne, nikoli nisem bil v Hollywoodu. Moja kolegica je šla nekajkrat. Z drugih festivalov pa gredo po šestkrat na leto! Mi delamo drugače. In uspeva nam, festival je zrasel in spremenil tudi podobo Sarajeva. Med festivalom je mesto devet dni povsem drugačno, diha s festivalom. Nagrada, ki sem jo dobil v Piranu, mi prija, lepo se počutiš, če ljudje iz stroke prepoznajo, da je tvoje delo pomembno. Všeč mi je misel, da so v našem festivalu prepoznali pomemben prispevek k filmski sceni naše skupne regije. Smo majhni, v Bosni, Sloveniji in drugih deželah se ne moremo iti samostojne filmske industrije. Nujne so koprodukcije, sicer nam ne more uspeti.”

> Vam je lani na festival uspelo pripeljati Roberta De Nira, kar je bil najbrž vrhunec v vaši zgodovini.

“Res je, De Niro je največji gost, kar smo jih imeli ...”

> ... in najbrž največji igralec na svetu.

“Soglašam, najbrž je res največji živeči. Moja zgodba z njim se je začela leta 2004, ko sta me De Niro in producentka Jane Rosenthal povabila na festival Tribeca, ki so ga v New Yorku ustanovili po 11. septembru 2001. Pojasnila sta mi, da sta ga oblikovala po zgledu sarajevskega - kakor mi sta želela pokazati, da se v trenutkih največjega trpljenja lahko kot feniks dvignemo z močjo kulture. Z De Nirom sem se dogovoril, da bo prišel v Sarajevo, a se je zavleklo - včasih je imel snemanje, pa še rojstni dan ima ravno sredi avgusta, ko je tudi naš festival. Prosti čas rad preživlja z družino in ni bil na voljo. A po desetih letih čakanja je le sporočil, da pride. Za tri dni.”

> Pravijo, da je težek človek, a tega v Sarajevu baje ni bilo opaziti.

“Ne bi rekel, da je težek. Je zadržan. Že na kosilih in večerjah v New Yorku sem opazil, da rad posluša in malo govori. Veliko tudi sprašuje, je radoveden. Ko je prišel v Sarajevo, se je izkazal celo za enega najmanj zahtevnih gostov. Hotel si je le čimbolj ogledati mesto. Po prihodu še v hotel ni šel, takoj je krenil po ulicah.”

> Na odru pa se je ostro odzval na Trumpovo kandidaturo.

“To velja za enega od nastopov, na katerih je največ govoril. Veseli nas, da ga je Sarajevo tako navdihnilo. Še pred volitvami je dal ostro izjavo o Trumpu, ki se je izkazala za upravičeno.”

> Ste na festivalu imeli tudi goste, ki jih ne bi več povabili?

“Moram reči, da ne. Za to je zaslužno tudi dobro presojanje, kateri se prilegajo tako Sarajevu kakor festivalu, ki ni bleščeč kot ameriški ali Cannes. Z gosti, z De Nirom, Angelino Jolie in drugimi, govorimo tudi, koga bi še povabili. Pomagajo nam z nasveti ali celo lobirajo za nas.”

> Ko že omenjate Angelino Jolie - kako ste dojeli njeno ukvarjanje z jugoslovansko vojno v filmu V deželi krvi in medu ?

“Imam jo za eno najpametnejših in najzanimivejših žensk naše dobe. Ima čut za pravico, zaveda se, kaj je dobro in kaj ne. Četudi je bogata in slavna, ji uspeva imeti družinsko življenje in obenem se po svojih močeh trudi izboljšati svet. V pogovorih z njo sem opazil, da se temeljito seznani s temo, ki jo zanima, naj bo to Bosna ali Kambodža.”

> Letos sta bila vaša nagrajenca režiser Oliver Stone in igralec John Cleese.

“Po De Niru smo se spraševali, koga sploh še povabiti. Odločili smo se za Stona in Cleesa, ki sta prav tako velikana - prvi ima fascinanten opus, je tudi provokativen, kontroverzen, izziva s filmi o Vietnamu, Castru, Putinu in drugih svetovnih voditeljih, ki hodijo po meji med demokracijo in diktaturo ali jo že prestopajo. Cleese pa je postavil nove temelje komedije, je igralec, intelektualec, pisec, velik umetnik. Z njim nismo govorili le o skupini Monty Python in filmih, ampak tudi o marsičem drugem. Tako je užival, da si je zaželel vrnitve k nam.”

> Mu boste ugodili?

“Bomo skušali, najbrž ga bomo povabili v festivalsko žirijo. Oba, Stone in Cleese, sta bila zelo prijetna gosta, več dni sta se sproščeno sprehajala po Sarajevu ...”

> Ali mesto takim gostom omogoča sproščenost?

“Jo! Sarajevo je še človeško, humano, pusti jim, da v miru popijejo kavo.”

> Ali danes že veste, kateri zvezdniki bodo vaši gostje prihodnjega avgusta?

“Ne. Seveda imamo želje, a to ni tako lahko, pred junijem nam nihče ne more potrditi prihoda, vsi čakajo nove angažmaje. Nobeden zaradi sarajevskega festivala ne bo zavrnil vloge, za katero dobi na milijone dolarjev. Sicer pa so za nas zvezde vsi naši gostje, tudi slovenski filmarji.”

> Sledite našemu filmu?

“Sledim. Srednja generacija je naredila veliko - Kozole, Burger, Cvitkovič ... Zanima me, kaj bo naredila nova. Slovenija potrebuje nove avtorje z novo poetiko, novimi zgodbami. Hrvaška ima izjemno Hano Jušić. Nekoga takega čakam še v Sloveniji. Nekateri pravijo, da ste depresiven narod, a to ni res. Poglejte samo vaše košarkaše! Vidite, imate tudi pozitivne ljudi in pozitivne zgodbe. Na tem morate graditi.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---