Nerodni, zlobni, zabavni

Kadar velike stripovske zvezde obiščejo Slovenijo, jim nastanitev nudi Izolan. Pri Vladu Grlici se spet bratijo Titeuf, Iznogud in Lucky Luke, veliki predstavniki kakovostnega stripa, priljubljenega med otroki in otroki zgolj po duši. Kmalu se jim bo pridružil še kultni Asterix.

IZOLA > Vlado Grlica je direktor Deska, podjetja z izolskim naslovom, ki upravlja založbe Grlica, Meander, Vita in Graffit. Pri slednji je nedavno izšlo šest zvezkov, v katerih so zbrane kratkočasne prigode treh slovitih stripovskih junakov. Tudi tokratne novitete odlikujejo kakovostni prevodi in nasploh odgovorno opravljeno delo.

Hitrejši od lastne sence

Lucky Luke, kavboj in revolveraš, hitrejši od lastne sence, je dete belgijskega striparja Mauricea De Bevereja (1923-2001), ki se je uveljavil s psevdonimom Morris.

Fantu, ki se je šolal pri jezuitih, je bil v življenju usojen neuspeh. Vsaj tako je staršem povedal učitelj matematike, zaskrbljen, ker poba sploh ne sledi pouku, marveč raje čečka po robovih zvezka. Ampak usoda ima rada ironijo - iz čačk je sčasoma zrasel eden najslavnejših stripovskih junakov.

Že več let pred prvimi “špageti vesterni”, ki so jih snemali Italijani, se je ameriškim kavbojem poklonila ter jih obenem duhovito in izvirno parodirala belgijsko-francoska naveza. Nove in nove pustolovščine Lucky Luka si je namreč izmišljal veliki René Goscinny (1926-1977), najbolj znan kot pisec Asterixa. Leta, v katerih je Morris sodeloval z Goscinnyjem, veljajo za zlato obdobje tega stripa, ki ga je pretrgala Francozova prezgodnja smrt. Na pragu novega tisočletja je odšel še Morris, nakar sta strip prevzela risar Achdé in pisec Laurent Gerra.

Slovenci smo tokrat v prevodu Jasmine Kodele dobili pustolovščini iz “zlatega obdobja”: Dalton City in Rantanplanova dediščina. Večni pravičnik Lucky Luke se v prvem delu, kakor pove že naslov, spet spopade z zločinskimi brati Dalton. Ti nastopijo tudi v drugem zvezku, kjer je v središču Rantanplan, “najneumnejši pes v vesolju”, ki na lepem podeduje bajno bogastvo. O tem javnost seznanja pisatelj in časnikar Mark Twain, zgolj ena od resničnih zgodovinskih osebnosti, ki jih je skozi leta gostil Lucky Luke.

Stripovske pustolovščine so vznemirljive, v njih ne manjka ne pesti ne revolverjev, a mladim bralcem je prihranjeno prelivanje krvi. Za nekaj vznemirjenja sta v zgodovini Lucky Luka poskrbela le poigravanje avtorjev z nacionalnimi stereotipi, ki so za nekatere že na robu rasizma, in pa kavbojevo kajenje, zaradi česar je značilno cigareto v njegovih ustih začela zamenjevati nedolžnejša posušena travna bilka, slamica; baje zlasti zaradi založnikove želje po uspehu v Ameriki.

Kdor je tale strip spoznal v hrvaški različici, kjer se je uveljavil kot Talični Tom, se utegne vprašati le, ali je v slovenskem prevodu smiselno ohranjati izvirna poimenovanja - Lucky Luke, Jolly Jumper, Fentown Town, Virginia City itd. - ali pa bi jih bilo bolje posloveniti.

Spletkar, ki škodi le sebi

Spet je med nami tudi Iznogud, sloviti stripovski antijunak, zlobni in povzpetniški vezir, ki v starodavnem Bagdadu spletkari zoper prijaznega kalifa, ponavljajoč svoj večni refren: “Hočem biti kalif namesto kalifa!”

Tu in tam se v stripu znajdeta tudi njegova avtorja, risar Jean Tabary (1930-2011) in pa scenarist Goscinny, ki je domišljiji tule pustil še več svobode kakor pri Lucky Luku in Asterixu. V kratkih epizodah - po pet se jih zvrsti tako v zvezku Zloglasni Iznogud v prevodu Kristine Šircelj kakor v Iznogud na poti do zvezd v prevodu Mitje Ronerja - se bolestno samozavestni Iznogud in njegov bolj prizemljeni in dvomljivi pomočnik Abis Mehrad znajdeta v vrtincu čarovnij, v vesolju, sta žrtvi morastih sanj, srhljivih urokov, lastnih prividov ...

Zlobnež vselej pade v jamo, ki jo sam koplje, vse spletke kakor bumerang priletijo naravnost vanj. Bodice in bodičke, ki kratkočasijo zlasti odrasle bralce, je Goscinny povil v besedne igre, ki jih spretno prirejata tudi slovenska prevajalca.

Deček, seks in droge

Najbolj domače, najbolj slovensko pa od vseh zveni švicarski Titeuf, deček, ki ga je pred debelima dvema desetletjema prvič narisal Philippe Chappuis (1967), bolj znan pod psevdonimom Zep, tokratne epizode, zbrane v zvezkih Čudež življenja in Na to so nore punce, pa so poslovenili Špela Žakelj, Katja Jug, Miha Šuštar,Barbara Žitek in Špela Ličer.

Že kar takoj so se znašli pred nehvaležno vlogo - govorico mestnih šolarjev so morali prestaviti v slovenščino, kjer pa za urbani dialekt pogojno lahko označimo le ljubljanščino.

Vsekakor je ta boljša izbira kakor bi bila, denimo, knjižna slovenščina. Medtem ko vezir Iznogud bralca kratkočasi s svojo trmoglavo zlobo in večno obsojenostjo na neuspeh, ga popularni osemletnik - največji francosko govoreči stripovski zaslužkar! - zabava zlasti z otroškim dojemanjem našega sveta, ki ga dobrodošlo podkrepi še raba sočnega pogovornega jezika.

Mali Titeuf in njegovi sošolci skušajo razumeti družbo okrog sebe in se v njej uveljaviti, kar pa jim, smrkavcem, ne gre kaj prida od rok. Kakor vejo in znajo, se soočajo z nasilneži, rasisti, oblastniki, se norčujejo iz priseljencev, južnjakov, vztrajno pa se skušajo tudi udomačiti v svetu spolnosti in drog - v prvem povsem pogorijo, ne navduši pa jih niti zadevanje z zajčjimi iztrebki.

Titeuf se ob prihodu mlajše sestrice sooča še z nehvaležno vlogo starejšega brata, v šolskih klopeh pa ga najbolj navdušuje Prešeren, “carski” pesnik, ki fantiča silno kratkočasi, ko ga recitirajo njegovi sošolci, zlasti Bosanček s trdoživim naglasom in poba s hudo govorno napako.

Ljubitelji stripa bodo že kmalu dobili nov odmerek zabave - pri Graffitu je v minulih letih izšlo že nekaj stripov o kultnem Asterixu in njegovem obilnem prijatelju Obelixu, v kratkem pa izideta še epizodi Domovanje bogov in Asterix pri Helvetijcih.

ANDRAŽ GOMBAČ

---