Nekoč so štirje brahmini ...

Pred davnimi časi, nekoč, kača, lepa princesa, mladi princ, osiroteli deček, kralj ... Nekatere od indijskih pravljic, letos izdanih pri KUD Sodobnost International, imajo vse, kar pričakujemo v pravljici, nekatere pa se že začnejo nenavadno, sveže eksotično: “Mogulski cesar je lepega dne sporočil maharadžu Kriščnačandru, da ...”

V knjigi je zbranih 23 indijskih pravljic, ki jih je prevedla Dušanka Zabukovec, ilustrirala pa Bojana Dimitrovski.  Foto: Andraž Gombač
V knjigi je zbranih 23 indijskih pravljic, ki jih je prevedla Dušanka Zabukovec, ilustrirala pa Bojana Dimitrovski.  Foto: Andraž Gombač

LJUBLJANA > Slovenskim bralcem je indijske teme leta 1871 kot prva predstavila revija Vrtec, v letih zatem pa je domovini indijske pravljice približeval zlasti literarni zgodovinar, prevajalec in prvi slovenski indoevropeist Karol Glaser (1845-1913). Literarna zgodovinarka dr. Milena Mileva Blažić v spremni besedi omenja, da so indijski motivi vplivali tudi na več pesmi Antona Aškerca, le dve leti po prejemu Nobelove nagrade za literaturo pa je v slovenskem prevodu zaživel tudi Rabindranath Tagore - med njegovimi vnetimi bralci je bil tudi Srečko Kosovel.

Prvo zbirko indijskih pravljic v slovenščini Zvezdna ogrlica in druge indijske pravljice smo pred pol stoletja dobili prek francoščine. Tokratne Indijske pravljice, ki zapolnjujejo “manko indijske (mladinske) književnosti v slovenskem literarnem sistemu”, kakor ocenjuje Milena Mileva Blažić, pa je Dušanka Zabukovec prevedla iz angleščine. Izvirniki prihajajo iz več indijskih jezikov: bengalščine, urduja, sindščine, tamilščine, gudžaratščine, hindija, kanareščine, maratščine, orijščine in pandžabščine.

A je tudi v njih veliko značilnosti evropskih pravljic: močna je domišljija, ki živalim omogoča, da govorijo, osebe so predstavljene preprosto, “enolinijsko”, brez notranjega sveta, mnoge so nosilci arhetipskih lastnosti, namesto realizma bralca pričakajo čudežni predmeti in pripomočki ... Zanimivo, kako so si nekatere pravljice podobne, bržkone rastejo iz istih korenin, le razrasle so se v oddaljenih in raznolikih kulturah. Lepa primerka sta indijska Čarobni prstan in goriška Vsemogočna ura: v prvi oče fantu podari tristo rupij in mu naroči, naj z njimi trguje v sosednji deželi. A fant že na poti ves denar porabi, ko od mučiteljev odkupi in reši tri živali: psa, mačka in kačo. Nakoplje si očetov srd, a tudi hvaležnost kačona, ki je v resnici radžev sin. In zapravljivi fant tako za nagrado prejme čarobni prstan. Skoraj enak je zaplet v sicer bolj grobi goriški pravljici, ki jo je zbiralec Anton Pegan (1850-1916) uvrstil v knjigo Indija Komandija: drvar z denarjem od prodane krave od mladih mučiteljev odkupi mačko, psa in kuščarja. Slednji prestraši njegovo mater, zaradi česar ga mora drvar ubiti - a preden se scvre v žerjavici, kuščar drvarju zaupa, da bo v njegovi glavi našel čarobno uro ...

Seveda pa indijske pravljice v marsičem tudi odstopajo od “naših”, kar jim daje poseben čar: tu so brahmini, radže, fakirji, guruji, haremi, maharadže, mošeje, poligamija, kaste in še marsikaj, kar zaživi tudi v karseda indijskih ilustracijah, ki jih je naslikala Bojana Dimitrovski in jih aprila že predstavila na razstavi v ajdovski Lični hiši. ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano