Neizčrpen vrelec žlahtne slovenščine

Jutri, na kulturni praznik, bo 85. rojstni dan praznoval Saša Vuga, umetnik težke kategorije, eden naših največjih stilistov, pisatelj, pri katerem se marsičesa lahko naučijo tudi pisatelji.

MOST NA SOČI > Akademik Saša Vuga (1930), nekdaj radijski in televizijski napovedovalec, urednik in dramaturg na RTV Slovenija, danes pa zavidljivo vitalen upokojenec, marsikatero noč še zmeraj prečuje delovno, za računalnikom, bodisi na rodnem Mostu na Soči bodisi v Domžalah. Že zdavnaj se je uveljavil zlasti z gostim, metaforično razkošnim, mnogokdaj vratolomnim, a vselej skrbno izbrušenim slogom, ki s krepkimi potezami izrisuje pokončno humanistično držo tega narodno zavednega moža.

V svojih najodmevnejših delih, denimo v romaneskni trilogiji Erazem Predjamski (1978) in tetralogiji Krtov kralj (1987), Vuga zgodovinske vire spretno oplaja z divjo domišljijo, pripoved pa rad zabeli s kratkimi, ostroumnimi, že kar epigramskimi izreki.

Zadnje desetletje ustvarja izključno romaneskne triptihe, nekakšne knjižne sorodnike božjih podob, ki jih obiskovalec cerkve odpre kakor oknice, nakar zagleda tri slike, uglašene na isto idejo. Leta 2007 je izdal Kobariško zrcalo, tri leta pozneje, ob svoji 80-letnici, Britev (ali Kako ubiti narodnega izdajalca), predlani pa pri Slovenski matici triptih Borodin.

Pri isti založbi bo prav kmalu v uredništvu Draga Jančarja izšel še Vugov Sveti Anton Prašičkar. V uvodno okence je pisatelj umestil zgodbo, ki je knjigi tudi dala ime, središčni razdelek je naslovil Domobranec, 2015, knjigo pa je zaokrožil z Mrtvaškim plesom. Vsebina zgodb ostaja skrivnost, Vuga navrže zgolj nekaj lastnosti novega triptiha: “Ironija. Brueghlovska slikovitost. Živahna kompozicija. Metaforičnost. Ritmičnost - in zlasti ekspresivnost jezika.”

No, zgovorna bo že naslovnica Svetega Antona Prašičkarja - na njej bo upodobljen detajl z Boscheve Ladje norcev.

ANDRAŽ GOMBAČ

---