“Ne, ne pišem drugače, ker sem ženska”

Delo Ivanke Hergold (1943-2013) je bilo dolgo časa deležno razmeroma majhne pozornosti, zdaj pa se kopičijo priznanja. Žal so skoraj vsa posthumna. Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm je pred dnevi izdalo zbornik, v katerem so večinoma zbrani referati z lanskega simpozija na Opčinah. Takrat so številni pisatelji in literarni kritiki z osebnimi pričevanji in znanstvenimi sestavki proučili življenje in delo pesnice, pisateljice, prevajalke in esejistke.

Naslovnica zbornika, posvečenega življenju in delu Ivanke 
Hergold.
Naslovnica zbornika, posvečenega življenju in delu Ivanke Hergold.  

TRST, VIDEM, GORICA > Marko Kravos je z Ivanko Hergold delil dvajset let skupnega življenja, potem ko sta se spoznala na univerzi v Ljubljani. Ona iz Slovenj Gradca, on iz Trsta. “Bilo je tvegano, to najino druženje: zaradi značajskih razlik in rojstnokrajinskih nastavkov,” se spominja tržaški pesnik. Kljub zvezi, ki je razpadla, Kravos ugotavlja, da so bila leta z bivšo ženo obdobje, ki mu je “le veliko dalo”. Za literarne zgodovinarje pa je prav gotovo zanimivo Kravosovo razkritje, da je prav Hergoldova avtorica Sanjske knjige, ki je izšla leta 1981 pri založbi ZTT z izmišljenim imenom Irving Harom.

Sicer pa se je Ivanka Hergold izkazala predvsem z romanom Nož in jabolko (Cankarjeva založba, 1980). Po oceni Borisa Paternuja je šlo za “očiten izstop iz duhovne in jezikovne orbite Pahor-Rebula” v povzdignjenem slogu, ki je izvirna sinteza modernizma s klasiko. Loredana Umek pa na koncu svojega referata ugotavlja, da Nož in jabolko pomeni “plodno seme, vsajeno v rodovitna tla”. A Ivanko Hergold je odlikovala tudi kratka proza. Marija Cenda je poudarila odlike novele Dido (ZTT, 1974), Igor Škamperle pa hvali zbirko črtic Pojoči oreh (ZTT, 1983). Iz začetka osemdesetih let je tudi drama Paracels, ki jo je Slovensko stalno gledališče uprizorilo leta 1984. Denis Poniž ocenjuje, da je zanimivo delo, v katerem si zgodovina in sodobnost podajata roke.

Le nekaj let pred smrtjo je Ivanka Hergold izdala še pesniško zbirko Ponikalnice-Paracels (ZTT, 2008), o kateri podrobno piše Wilma Purič.

Uvodno poglavje v zborniku je sicer prispeval Boris Pahor, ki bo Hergoldovi večno hvaležen za spremni zapis ob ponatisu Nekropole (Mladinska knjiga, 1997). “Pripravila je pravi esej, oceno, o kateri lahko rečem, da je ena najbolj tehtnih, kar jih je izšlo doma in na tujem (...), kritično suverena tako v hvali kot v pripombah.”

Še bolj oseben pa je spomin Marka Sosiča, ki se je v svojem nagovoru na lanskem simpoziju spomnil, da Slovenjgrajčanka, ki se je ustalila v Trstu, ni prenašala tržaške intelektualne elite. “Njen ostri značaj je nastal kot obramba pred vsakršno človeško hudobijo in neumnostjo,” je zapisal Sosič.

Posebej dragoceno poglavje pa je zapis iz zapuščine. Ivanka Hergold je leta 2002 poslala več odgovorov na žal neohranjena vprašanja “pozorne bralke” Nevenke Kulovec. Pri številki devet beremo: “Ne, ne pišem drugače, ker sem ženska, le težje živim zato, ker sem pisateljica.”

PETER VERČ


Najbolj brano