Naštejte tri filmske režiserke. Zdaj!

Če bi naključnega mimoidočega na ulici prosili, naj našteje tri filmske režiserke, bi imel skoraj zagotovo težave.

PIRAN > Če bi ga omejili z domačimi ustvarjalkami, bi bilo najbrž še teže. Pa ne zato, ker jih ne bi bilo. Ali pa, ker bi ne bile dovolj dobre. Tudi o tem, zakaj se morajo v tretjem tisočletju filmske ustvarjalke veliko bolj kakor moški kolegi boriti za delo in prepoznavnost, so pred dnevi spregovorili na konferenci o enakih možnostih v filmski industriji, ki jo je v Piranu gostil Festival evropskega in mediteranskega filma.

Jelka Stergel, gostiteljica konference in programska vodja festivala, je tudi članica Eurimagesa, evropskega filmskega sklada Sveta Evrope, ki je lani ustanovil tudi skupino za enakopravno zastopanost spolov v filmu. Gre za delovno skupino, ki se ukvarja s sledenjem zastopanosti žensk v kinematografiji. Zanima jo tako, koliko je avtoric zastopanih v posameznih državah, torej spremlja filmsko politiko v posameznih državah članicah, kakor tudi zastopanost žensk v filmskih scenarijih.

Ostajajo brez imen

“Delovna skupina proučuje prijavljene projekte glede na Bechdelov test. Z njim preverjamo, ali sta v prijavljenem scenariju prisotni več kot dve ženski in ali govorita o čem drugem, kakor zgolj o moških. Zelo pomemben dejavnik je, ali imajo te ženske imena. Ne boste verjeli, ampak ravnokar sem prebrala scenarij, prijavljen na Eurimages, v katerem ženske nimajo imen - poimenovane so bodisi girl (dekle), woman (ženska) ali whore (prostitutka),” je pojasnila Stergelova.

“Tudi na sarajevski konferenci, kjer so lani sprejeli deklaracijo Sveta Evrope o enakopravni zastopanosti žensk v filmski industriji, smo znova ugotovili, da ženske niso dovolj zastopane in da je njihovo delo manj priznano od dela moških kolegov,” je dejala Alexia Muinos Ruiz, podpredsednica Evropske filmske ženske mreže - EWA, nevladne strokovne organizacije, ki od leta 2013 združuje pretežno ženske ustvarjalke, delujoče na vseh področjih filmske industrije.

Prvo panevropsko raziskavo, ki jo je pripravila EWA, so predstavili na nedavni beneški Mostri. Raziskave so med drugim pokazale, da le 10 odstotkov diplomantk filmskih študijev dobi možnost posneti film, pri moških pa kar 55 odstotkov diplomantov prej ali slej posname svoj prvenec. Ženske imajo (z izjemo Švedske) praviloma nižje proračune, teže dobijo podporo zasebnih pokroviteljev, in čeprav raziskave kažejo, da občinstva ne zanima, ali je film posnela režiserka ali režiser, dobijo manj denarja tudi za promocijo svojih filmov in ostajajo zato manj vidne. “Med dejavniki, ki ženske odvračajo od delovanja v filmski industriji, so tekma za sredstva, nestabilnost službe in pomanjkanje vzornic. Na svojem primeru lahko povem, da sem od nekdaj, že kot deklica, snemala filme, a ko sem imela 18 let, mi ni padlo na pamet, da bi šla študirat film. Mislila sem si, da je film nekaj tako velikega in pomembnega, kot so Fritz Lang, Hitchcock, Scorsese, in da mi ne bo nikoli uspelo,” je dejala Alexia Muinos Ruiz, ki je kasneje doštudirala tudi režijo in je prepričana, da bi morali ženske filmarke bolj poudarjati.

Žensk v komisijah skoraj ni

Ena največjih, a manj očitnih težav, s katerimi se spopadajo ženske v filmski industriji, je tudi njihova zastopanost v raznih komisijah, odborih in drugih sestavih, ki ocenjujejo filme ter, kajpada, dodeljujejo sredstva. “Potrebujemo raznolikost pogledov. Borimo se za bolj raznovrstno evropsko filmsko industrijo. Med drugim moramo spodbuditi režiserje k večji senzibilnosti pri upodabljanju žensk,” je še poudarila Alexia Muinos Ruiz, ki pravi, da je zastopanost žensk v filmski industriji globalna težava. Svetla izjema je Švedska. Tam so pred desetimi leti sprejeli zakonodajo, ki zagotavlja enakopravno zastopanost žensk v filmu; polovico filmov posnamejo režiserke. “Leta 2010 so na Švedskem 69 odstotkov nagrad podelili ženskam, torej se nihče ne more pritoževati, da bi se s tovrstnimi ukrepi kakovost filma na račun ženskih ustvarjalk slabšala,” še poudarja gostja, ki pravi, da je nastopil čas za razbijanje stereotipov - načrtno je treba prikazati več filmov, ki jih ustvarijo ženske, jih posebej podpreti in izpostaviti.

In kako je pri nas? Zgovoren je podatek, ki ga je v Piranu navedla režiserka Maja Weiss: prvi slovenski celovečerni film po vojni, Na svoji zemlji, je leta 1949 posnel režiser France Štiglic, njen Varuh meje pa je bil leta 2002 prvi slovenski celovečerec, ki ga podpisuje slovenska režiserka. “V 110 letih ustvarjanja celovečernih filmov so pri nas do njega prišle le štiri režiserke, nazadnje Sonja Prosenc s filmom Drevo,” je dejala Maja Weiss in dodala, da resnično ne vemo veliko o zgodovini slovenskega filma: “Še veliko manj pa vemo o ženskah v zgodovini filma.”

Z izjemo dokumentarca Urše Menart Kaj pa Mojca? nimamo ne dokumentarcev ne literature, je dejala. Med ženskami iz zgodovine filma, ki bi jih ne smeli pozabiti, pa je med drugim naštela Pavlo Jesih in Milko Badjura - slednja je bila tesna sodelavka in žena Metoda Badjure - ter predlagala da bi se stanovsko filmsko priznanje imenovalo nagrada Milke in Metoda Badjura.

Skozi 27 let ustvarjanja je ugotovila, da mora biti filmarka tudi aktivistka. “Že leta 1988, ko sem končala študij, so o vsem v vseh komisijah odločali moški. A težko je biti aktivistka, ustvarjalka, vzornica in mati,” je še dejala Weissova. Čeprav se stanje nedvomno počasi spreminja na bolje (nenazadnje sta zadnji Badjurovi nagradi prejeli ženski), poudarja, da tudi slovenske filmske ustvarjalke nujno potrebujejo žensko strokovno združenje, ki bo bdelo tudi nad pravično zastopanostjo žensk v vseh komisijah.

Več o enakih možnostih v filmski industriji naj bi decembra spregovorili na veliki konferenci v Ljubljani.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---