Narečja se ohranijo v ljudeh

Dialektologinja Suzana Todorović raziskuje narečja v slovenski Istri. Pravi, da so narečni govori zaklad in da se ohranjajo v ljudeh. V zadnjem letu je izdala tri knjige; v sodelovanju z etnologinjo Rožano Koštial je napisala Narečno besedje piranskega podeželja, sama pa podpisuje Šavrinsko in istrskobeneško besedje na Piranskem ter Slovensko istrsko izrazje v zaledju Kopra; Boršt, Tinjan, Krkavče.

KOPER > “Narečja se ohranijo v ljudeh. Včasih me malo zbode, ko spregledujemo, da je materni jezik lahko tudi narečje. To je prva beseda, ki je človeku položena v zibko, še zlasti tistim, ki so zrasli z narečjem,”meni dr. Suzana Todorović.Narečjaopredeli kot “pojmovni svet, prek katerega ljudje spoznavajo predmete, dejstva in naravo okrog sebe.”

In doda, da zaklade lahko išče vsak po svoje. “Sama sem ga našla pri narečnih govorcih, ki narečje uporabljajo pri vsakdanji komunikaciji,” pravi znanstvena sodelavka in docentka za jezikoslovje na Univerzi na Primorskem, ki je pri svoji najnovejši knjigi - ta je tako kot prejšnja izšla pri založbi Libris - sodelovala z Bošterani, Krkočani in Tinjanci. Po pogovorih z domačini teh vasi je zbrala 4000 besed istrskega narečja, kar precej besednih zvez ter 50 romanskih izposojenk, ki doslej še niso bile raziskane in predstavljene.

Raziskuje na terenu, pri tem pa se pogovarja z “ustreznimi informanti” - izbira domačine iz vasi, katere govor raziskuje, pri tem pa je pozorna, da so v vasi živeli tudi predniki njenih sogovornikov ter da - seveda - pri sporazumevanju uporabljajo narečje, da se ga zavedajo in ne sramujejo.

Kot opaža, se narečje v zaledju slovenske Istre danes govori predvsem v domačem in družinskem okolju. Ugotavlja pa, da je za to področje, kljub modernizaciji, značilno, da so razlike v izgovorjavi besed precej velike: “V razdalji, treh, štirih kilometrov je lahko beseda fonetično popolnoma drugačna.”

Povsem drugačna zgodba pa je z istrskobeneškim narečjem, avtohtonim govorom Kopra, Izole in Pirana ter bližnjega zaledja teh mest, kjer so fonetične razlike zelo majhne.

V knjigi Šavrinsko in istrsko beneško besedje na Piranskem je med drugim ugotovila, da istrski govori doslej na narečnih kartah niso bili ustrezno kartografirani. “V narečnem atlasu smo dobili informacijo, da se v slovenski Istri govori samo slovensko istrsko narečje, ki se deli na rižansko in šavrinsko, istrskobeneških govorov ni bilo zarisanih nikjer,” pojasnjuje dialektologinja, ki je s svojo raziskavo poskušala zarisati narečno mejo in ustrezno kartografirati istrsko beneške govore. “V Kopru, Izoli in Piranu ter v neposrednem zaledju teh mest se je vedno govorilo istrskobeneško narečje, ki je tu avtohtono. Slovensko istrsko narečje pa se je govorilo v zaledju, v vaseh v notranjosti Istre.”

Posebnost knjig Suzane Todorović je po oceni Martine Ožbot, njene mentorice pri doktorski disertaciji, da zna znanstveno naravnanost posrečeno združiti s privlačnostjo in uporabnostjo za širši krog bralcev.

S svojimi raziskavami pomembno dopolnjuje doslej sprejeto in veljavno definicijo, da se v slovenski Istri govori (zgolj eno) istrsko narečje: “Na tem prostoru se govorita govorita italijansko in slovensko istrsko narečje. Ob morju istrskobeneško, v zaledju pa šavrinsko oziroma rižansko podnarečje.”

Pravi, da se je pomena ohranjanja narečja zares zavedla, ko je odšla prvič na teren in videla veselje ljudi ob spoznanju, da se njihov narečni govor lahko ohrani. “Moramo ga vrednotiti in ohraniti. Narečje se pač spreminja in v določeni meri tudi umira, a če je pravilno in ustrezno fonetično zapisano v obliki, kot se govori v določenem času v določenem kraju, ostane tudi zanamcem.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---