Najprej v Trst, zatem na ploščo

James Taylor, eden najpomembnejših kantavtorjev minulega stoletja, blesti tudi v novem tisočletju: čisto na vrh ameriške lestvice Billboard se je povzpel z letošnjim albumom Before this world (Concord/Universal), ki ga je že aprila, pred uradnim izidom, tudi slovenskim poslušalcem predstavil v tržaškem gledališču Rossetti.

Vendar počasi, svarijo poznavalci: James Taylor (1948) je resda posnel dober studijski album, svoj sedemnajsti po vrsti in prvi z avtorskimi skladbami po predolgih trinajstih letih, vendar bi ga težko razglasili za najboljšega v njegovem opusu. Na vrh lestvice se je povzpel, ker ima med oboževalci še zmeraj veliko kupcev cedejev, medtem ko lestvica še kar zapostavlja novejše pristope k prodaji glasbe.

Smo se pa že v Trstu prepričali, da se Taylor še zmeraj odlično drži. Še več, zveni sveže, prav nič obrabljeno in skrhano, kakor bi od njegovega prvenca, ki ga je z blagoslovom samih Beatlov izdal pri njihovi založbi Apple, ne minilo skoraj pol stoletja, marveč komaj kak teden.

Začetek strme poti mimogrede obuja tudi na novi plošči, ki jo je več let brusil kar v domačem skednju, predelanem v studio. Uvodna Today, today, today zbirko intonira s svetlobo, optimizmom, hvaležnostjo pevca, ki je še tu, čeprav je dal skozi marsikaj - z drogami, alkoholom in depresijo se je resno spopadel že v najstniških letih. “Nekako nisem umrl,” prepeva in pomirjeno ugotavlja, da se pred njim še odpira pot in da je njegovo srce osvobojeno strahu.

Taylor k poslušalcu še zmeraj pristopa z akustično kitaro v eni roki in s srcem na pladnju v drugi, le da zdaj ne prepeva več o spopadanju z demoni, o depresiji ali samomoru prijateljice, s čimer je že davno tega prežel svojo brezhibno uspešnico Fire and rain, marveč upesnjuje srečo; kar pa, vemo, hitro zveni bolj pocukrano in manj umetniško.

In vendar je Taylor pristen tudi v harmonij prepolni ljubezenski You and I again, kjer vnovič plete slavospev ljubezni in življenju z vsemi odlikami in napakami vred.

Manj poslušalcev bo zunaj njegove domovine osvojila Angels of Fenway, v kateri opeva bejzbolski klub Boston Red Sox - četudi izvirno, skozi štorijo o družini, ki je dala več rodov strastnih navijačev. V Stretch the highway se predstavi kot popotnik s kitaro, neutrudljiv trubadur, čigar najljubše opravilo je - domotožje. Štorija se lepo nadaljuje v Montani, bukolični izpovedi hribovca, ki opeva ves svet, a najbolj njegovo središče - svoj dom.

Na lepo žuboreči zbirki gostuje več eminentnih glasbenikov, v prvi vrsti sloviti čelist Yo-Yo Ma in pevec Sting, spremljevalne glasove pa ponekod prispevata kar Taylorjeva žena Caroline in sin Henry.

Taylor ne opeva le svojega lepega sveta, marveč kot angažiran pevec - je strasten demokrat in zdaj javno podpira Hillary Cliton - zamolklo zapoje še zoper vojno v Afganistanu. Zbirko umirjeno zaokroži s priredbo stare Wild mountain thyme, ki jo je Francis McPeake iz Belfasta zasnoval na stari škotski viži in ki je že ponarodela in osvojila angloameriški svet - bodisi pod izvirnim naslovom bodisi kot Purple heather ali Will ye go, lassie, go? so jo posneli Joan Baez, Mariane Faithfull, The Byrds, Bob Dylan, Van Morrison, Mark Knopfler, Rod Stewart ... Bilo bi nenavadno, ko bi se mednje ne skobacal še James Taylor. ANDRAŽ GOMBAČ

---