Najboljši ste. Ljubimo vas.

Nova Gorica je v petek spet dokazala, da je zavetnica skupine Laibach: dve razprodani koncertni predstavi, ena za drugo. In da je bila zavetnica tudi pred skoraj tremi desetletji: leta 1986, so si nedaleč od tu, na Humu, briški rojaki prvi upali pripraviti koncert te takrat prepovedane skupine.

Odpri galerijo

NOVA GORICA > Ne, tokrat ni bilo na odru zajca, niti motorne žage, a časi tudi niso enaki. In čeprav mnogi, ki so bili na Humu, tokrat na koncert niso prišli, češ da “takrat je bilo subverzivno, danes je komercialno in to ni več to”, je bila dvorana dvakrat polna, dvakrat zadovoljena. Na prvi, matinejni koncert so prišli sinovi tistih, ki so bili leta 1986 na Humu, na drugo predstavo njihovi očetje. Pa tisti, ki so jih v osemdesetih zamudili ali se še niso rodili in tisti, ki jih za nobeno ceno nikoli ne bodo preskočili. Z obeh strani (nekdanje) meje, Slovenci in Italijani. Končno, v gledališču, na udobnih foteljih, sproščeno.

Po razprodanem majskem koncertu v Križankah, so Laibach namreč 21. novembra pod sloganom "Napravimo to deželo spet sproščeno!" začeli turnejo po slovenskih mestih, da bi predstavili nov album Spectre. Kamnik, Škofja Loka, Novo mesto, Maribor, Nova Gorica, Lendava in Celje so bile postojanke, a posebna zgodba se je menda spisala znova v soboto v prestolnici.

Začeli so z evrovizijsko siglo in govornim vložkom “Hello Europa, we are so happy to be here,” ter zakorakali z vojaškimi škornji in komadom Walk with me, za katerim so se v brezhibnem nastopu peterice in zvočni ter video perfekciji zvrstili še drugi z albuma Spectre, pri čemer je občinstvo najbolj vzdrhtelo pri žvižgajoči The Whistleblowers. Govornih vložkov je bilo več, vključili so jih med komadi, večinoma floskule, “You are the best audience. We love you,” ali pa “Are you frustrated?” ali celo “No siegheiling, please!” Komunikacija z občinstvom je bila v obliki lajanja. Na znak je dvorana pač zalajala. In ko so rekli, That's all folks, smo odšli.

Laibach je blagovna znamka, ki se je obdržala. Zato, ker razume čas in diha skupaj z njim; vulgarnim, materialnim, komercialnim. Jani (Ivan) Novak je pred kratkim v Šmartnem takole povedal: “Vsi se čudijo, kako to, da Laibach po 30 letih še kar koncertira… vam povem zakaj? Ker smo tudi popularno dimenzijo vključili v to, kar počnemo. Enostavno je to del naše strategije, brez tega ne gre.” Funkcionirajo komercialno, ker sicer ne bi preživeli, a po drugi strani niso klasičen komercialni bend. In potem je še rekel: “Razvijati moramo taktiko, ki mora biti predrzna, subverzivna, kapitalska, če je treba, a do tiste točke, da se zavedamo, da nas kapital ne sme obvladovati, ampak da mi obvladujemo kapital. Delajmo zastonjkarske koncerte, ampak zahtevajmo, da smo plačani.«

Kdorkoli se je odločil, da gre na koncert, se je zavedal, da gre več kot zgolj za glasbo (čeprav je “evangelij'” Spectre sam po sebi vreden vse glasbene pozornosti in užitka), da gre za držo, ki je še vedno subverzivna, še vedno uporniška, estetizirana, dostojanstvena, napredna, nesprijaznjena z miljejem in popularna. In to Novogoričani očitno znamo ceniti, kar je dober znak. Eden najboljših v povojni zgodovini.

KLAVDIJA FIGELJ

---