Nad predsodke z močjo niti

Tekstilna umetnost zazveni kot nenavadna besedna zveza, kot nekaj, kar je najverjetneje povezano z modo. Pa ni. Je likovna zvrst, tako kot slikarstvo, kiparstvo, grafika, ilustracija ... Kaj vse je mogoče narediti in predvsem izpovedati z nitjo - plastično, volneno, polsteno, kovinsko, skvačkano, spleteno, izvezeno, sklekljano - razkriva razstava Rdeča nit. V piranski Mestni galeriji bodo dela slovenskih in hrvaških avtoric ter avtorjev na ogled do 24. januarja.

V piranski Mestni galeriji so na ogled tudi Metulji Ete Sadar 
Breznik.  Foto: Maksimiljana Ipavec
V piranski Mestni galeriji so na ogled tudi Metulji Ete Sadar Breznik.  Foto: Maksimiljana Ipavec

PIRAN > Nit, ki je deset hrvaških in prav toliko slovenskih avtoric in avtorjev pripeljala do razstave v Mestni galeriji, ni zapletena, je pa dolga in razvejana.

V zgodovini umetnosti se je nit kot izrazno sredstvo najbolj udomačila v tapiseriji. Klobčič, ki razstavo Rdeča nit poveže s preteklostjo, se začne odpletati leta 1962. Takrat so v še novi in mladi Mestni galeriji pripravili odmevno razstavo, na kateri se je z veličastnimi in sodobnimi tapiserijami predstavila novosadska umetniška delavnica Atelje 61. Obalne galerije so pred desetletji prirejale tudi mednarodni bienale tapiserije; s to umetniško zvrstjo se je v minulem stoletju ukvarjalo kar nekaj slovenskih slikarjev, med njimi Lojze Spacal, France Mihelič, Marij Pregeljin Zvest Apollonio.

Mnogo več kot tapiserija

Na razstavi Rdeča nit tapiserij ne bomo videli - tekstilna umetnost, ki jo v Sloveniji sicer slabo poznamo, je namreč mnogo mnogo več. “Tekstilna umetnost se je v dvajsetem stoletju s tapiserije, torej s stene, preselila v prostor, umetniki in umetnice so začeli uporabljati druge materiale, bistvena razlika pa je tudi to, da so tapiserije praviloma zasnovali slikarji, izdelale pa so jih tkalke. Tekstilni umetniki in umetnice pa imajo stik s tehniko, svoje izdelke delajo sami,” pojasni Anda Klančič, oblikovalka tekstilij in oblačil, ki pri svojih prostorskih risbah in drugih tekstilnih objektih uporablja več tehnik, med njimi tudi inovativno tehniko zračne čipke. Po njeni oceni je tekstilna umetnost v Sloveniji razvrednotena in stigmatizirana. K temu zagotovo pripomore tudi predsodek, ki tovrstno ustvarjanje povezuje z ženskimi opravili in gospodinjstvom. “Pri tekstilni umetnosti gre tako kot pri drugih vrstah likovne umetnosti za misel, za filozofijo, le da je izražena v drugačni tehniki,” dodaja Klančičeva.

Francija - Zagreb - Piran

In čeprav slovenski tekstilni umetniki in umetnice nimajo veliko priložnosti, da svoje delo pokažejo v domačih galerijah, so njihove predstavitve v tujini opažene in odmevne. Pred petimi leti so se v Alzaškem tekstilnem muzeju s tekstilnimi skulpturami predstavile slovenske tekstilne umetnice različnih generacij - Ksenija Baraga je takrat k sodelovanju povabila še Eto Sadar Breznik, tandem BelaBela, v katerem sta sodelovali Vesna Štih in Jana Mršnik, ter Ando Klančič. “Razstava Moč niti je bila tako odmevna, da so jo zaradi velikega zanimanja in obiska podaljšali,” pripoveduje Ksenija Baraga. In prav Moč niti ima zasluge, da se je lani rodila Rdeča nit; katalog razstave v Husseren-Wesserlingu je na spletu opazila Vesna Pleše iz hrvaške Sekcije za tekstilno ustvarjalnost (ULUPUH). Povezala se je s slovenskimi kolegi, ki so se skupaj s hrvaškimi tekstilnimi umetniki predstavili v zagrebški galeriji Karas. Piranska Rdeča nit je obširnejša od zagrebške, saj je Mestna galerija večja in omogoča, da se umetniki predstavljajo (tudi) s po več deli.

Na razstavi Rdeča nit sodelujejo hrvaški avtorji Matija Čop, Duje Kodžoman, Jadranka Hlupić Dujmušić in Petra Krpan, Ivan Midžić, Vesna Pleše, Valentina Stepan, Sanja Šebalj, Josipa Štefanec, Marjana Tkalec ter njihovislovenski kolegi Anda Klančič, Eta Sadar Breznik, Jana Mršnik in Vesna Štih, Urh Sobočan, skupina Oloop, Marjeta Godler, Elena Fajt, Ksenija Baraga in Saba Skaberne.

Mozaik materialov, tehnik in pristopov

Rdeča nit ne predstavlja zgolj del dvajsetih hrvaških in slovenskih umetnikov, marveč s pretehtanim izborom sestavi sliko oziroma vtis, kaj (vse) je tekstilna umetnost, pa tudi kako presenetljivo velika je njena izpovedna moč. Z drobno nitjo - naj bo volnena, polstena, sintetična, najlonska, kovinska ali viskozna - in z različnimi tehnikami (od tkanja, klekljanja, pletenja, vezenja pa vse do 3D-tiska) je mogoče povedati zelo različne zgodbe. Od osebnih, družinskih, prek intimnih razmišljanj o povezanosti in minevanju do angažiranih ter takšnih z ekološko noto.

Razstava, ki bo na ogled do 24. januarja, brez velikih težav pomete s predsodki, da je tekstilna umetnost zgolj neke vrste ročno delo, ki v galeriji nima kaj početi. Rdeča nit “fiber art” predstavlja kot likovni jezik, povsem enakovreden slikarstvu, kiparstvu, grafiki ali novomedijskim umetnostim. Če povemo zelo nazorno - gledalcu jasno pokaže, da je s pletilkami ali s kvačko moč govoriti o vsem tistem, kar lahko narišemo s čopičem, vklešemo v kamen ali pa ujamemo v fotografski objektiv.

Ker so slovenske galerije do tekstilne umetnosti še vedno precej zadržane, lahko samo upamo, da bo piranska razstava načela tudi kakšen predsodek, ki tiči na tečajih galerijskih vrat.

MAKSIMILJANA IPAVEC


Najbolj brano