Mračni okruški kot plamenčki vžigalic

Tistim, ki še vedno berejo nekaj tako “odvečnega”, kot je leposlovje, Miljenka Jergovića (1966), hrvaškega književnika, novinarja in kolumnista, pač ni potrebno predstavljati - neberočim, hvala bogu, še manj.

Da je Miljenko Jergović izjemno (torej že kar moteče) nadarjen literat, se more prepričati vsakdo, ki prebere dvoje, troje njegovih knjig; v slovenskem prevodu imamo kar nekaj njegovih del. Zadnje je zbirka nekaj deset kratkih besedil, Levijeva tkalnica svile, ki je v slovenskem prevodu izšla konec minulega leta.

Na prvi pogled (a ta pogled je marsikdaj sila varljiv) bralca spreleti občutek, da gre za zgolj nekakšne opombe pod črto, priložnostne, sprotne in zvečine v naglici in mimogrede zapisane zabeležke; napisane, kot je avtor poudaril v nedavnem pogovoru s pesnico in esejistko Katjo Perat v Mladini, na roko, z nalivnikom, s (kemičnim) svinčnikom. V hotelskih sobah po Evropi, na letališčih, v vrvežu te ali one kavarne, vseskozi v nekakšnem vmesnem, dozdevno jalovem in nedvomno zoprnem čakanju; v svinčeni gluhoti in navidezni praznini, ko se človek, ne da bi to v resnici hotel, najtesneje in najostreje sooča s samim seboj, torej s čedalje težjim bremenom lastne duhovne “prtljage”.

In kdor bi hotel obnoviti, s svojimi besedami znova povedati ta flaubertovsko okleščena besedil(c)a, bi se neodpustljivo osmešil; kar je moč z njimi storiti, je zgolj to, da jih razdvojeni in deloma tudi razdraženi bralec še enkrat prebere, da jih znova in znova prebira, docela “brezciljno”, kar tako, pač zaradi nekakšnega tantalskega užitka, uživanja.

In vendar Jergović ne pripoveduje nobenih izmišljij: osebe, ki “nastopajo” v teh zapiskih, so resnične (nekatere med njimi še živijo); en sam pripetljaj, dogodek, pa naj se zdi še tako obroben in skrajno zanemarljiv, ni izmišljen.

Miljenko Jergović: Levijeva tkalnica svile (Levijeva tkaonica svile), prevedla Aleksandra Rekar, izdala Založba Sanje, Ljubljana, 2015. Cena: 16 evrov.

Jergović je avtor, ki tvarino za svoje leposlovje vseskozi zajema iz dejanskega, resničnega življenja, zelo pogosto iz lastnega. Toda prozaična, morda že kar suhoparna dejstva prepričljivo in umetniško dovršeno (pre)oblikuje v nekaj novega, v nekaj, kar šele more brez prizanašanja in brez slehernega sprenevedanja rabeljsko okrutno udariti v bralčevo brezdanje ranljivo zavest: “Zgodba,” - tako poudarja Jergović na začetku Levijeve tkalnice svile -“četudi ni resnična, mora o resnici govoriti to, česar resnica ne more.” In temu neizprosnemu imperativu se avtor doslej še ni izneveril.

Drzen je, Jergović, vražje drzen. Drzen je, ker se zaveda lastne osupljive nadarjenosti. Berite ga, spoglejte se z mračnimi okruški, ki oživljajo, kot bežni plamenčki vžigalic, usode “malih” ljudi na Balkanu.

TOMO VIDIC


Najbolj brano