Motnje v sprejemanju signala

Slikar Miha Štrukelj vsakdanjo osebno izkušnjo iz urbanega okolja, v katerem tudi sam živi, prenaša v slikarski medij. Sliko naredi na podlagi fotografije. Fotografij ima na tisoče. Da izbere eno fotografijo za eno sliko, ga mora zares pritegniti, na zavedni in nezavedni ravni. Pogoj je urbanost, glavno vlogo ima arhitektura, izjemoma samo človek. Prav takšno izjemo, ki gre od človeka celo do narave, imamo priložnost videti na razstavi v Pilonovi galeriji.

AJDOVŠČINA > Miha Štrukelj (1973) sodi med bolj prodorne in v mednarodnem prostoru uveljavljajoče se slikarje. Je diplomant ljubljanske likovne akademije, v kurikulumu ima zabeležene razstave v New Yorku, Madridu, Parizu, Pekingu, Bologni, Bruslju, Torinu, Rigi, Baslu, Berlinu, Frankfurtu ... Slike, ki so na ogled v Pilonovi galeriji, so v večini sedaj prvič razstavljene v Sloveniji, sicer pa jih hranijo v dunajski galeriji Hilger, ki slikarja zastopa.

Varna arhitektura, spreminjajoči se človek

Kot piše kustosinja razstave Nataša Kovšca, je Štrukelj v poznih devetdesetih v svojem delu uveljavil mediatizirano podobo: sprva je kot predloge za slike uporabljal rentgenske posnetke lastnega telesa, kasneje medijske podobe dramatičnih in katastrofičnih dogodkov, ki so pretresali svet. Danes se osredotoča na obrobne trenutke urbanega prostora. Hodi po mestu, fotografira, posname na tisoče fotografij, potem izbere eno. “Stoodstoten moram biti, da je tista fotografija prava, kajti proces slikanja je dolgotrajen in zahteven postopek,” pravi slikar in doda, da na njegovih slikah igra pomembno vlogo prav arhitektura, ki v odnosu do spreminjajočega se človeka pomeni nekaj fiksnega, stoječega, stalnega, varnega: “Stavbe so tam. Vedno, ko obiščeš mesto, te pričakajo, neznanega človeka boš v velemestu težko spet srečal.”

Element praznih polj

Na slikah, ki so v bistvu fotografije v zmanjšani resoluciji, naslikane na platno, nastopi še element praznih polj, ki nastanejo na določenih mestih, ki jih je slikar prelepil z ličarskim trakom. Vse to kaže na šum, nečisti sprejem, motnje v sprejemanju signala: “Izhajal sem iz mreže kot pomagala pri prenosu podobe na slikovno površino. Mreža mi je pomenila stik s tradicijo slikarstva. Vsebino sem iskal v sodobnosti, strukturiranje mreže po slikovnem polju pa se res razume kot interference v vizualnih in tekstovnih informacijah, ki jih prejemamo. Razumem jih kot dezinformacije in manipulacije, ki so značilne za današnji tok informacij.”

Miha Štrukelj živi v Ljubljani, a se veliko udeležuje rezidenc, obiskal je rezidenčni program v Los Angelesu, Dublinu, New Yorku, Miamiju, Španiji in na Tajvanu. “Ravno zato, ker je naš prostor majhen in ker je sama umetnost globalna in zahteva globalne izkušnje, kot je mreženje, se moraš čim več gibati po tujini. Rezidenčni programi so zelo hvaležen način, kako se to dela, pravzaprav so pravi privilegij, saj ti omogočajo t.i. službena potovanja po celem svetu. Nekateri so usmerjeni v mreženje, drugi so bolj vsebinski, a vsaka izkušnja iz tujine veliko pripomore,” pravi Štrukelj.

KLAVDIJA FIGELJ

---