In kak izgovor boste zdaj našli?

Kdor gre poslušat britanskega glasbenika (in živalovarstvenega aktivista) Morrisseya, vselej tvega, da bo preostanek večera vse prej kakor veder. Kdor ga gre poslušat, ne da bi vedel, kaj ga čaka - poleg nekaj pravzaprav izjemno melodičnih in poslušljivih uspešnic - tvega dvoje: ne le, da se bo moral soočiti z nekaterimi najmanj prijetnimi platmi sveta, na koncu se bo moral spopasti še z izzivom, kako ne ostati le opazovalec propada.

Odpri galerijo

LJUBLJANA > Svet, ki ga je ustvaril človek, je grozen. In zelo, zelo boli. A kdo pravi, da mora ostati tak? V teh mislih je domala vse, kar Morrissey že od začetka osemdesetih let, od kratke, a izjemno plodne dobe legendarnih The Smiths, do danes piše in prepeva. Pravzaprav roker, ki svoje pesmi rad zapakira v pop embalažo, kajpada povsem premišljeno in z jasnim namenom pretentati nič hudega slutečega poslušalca, je tudi v Ljubljano prišel, da bi povzročil množično čustveno nevihto. In vsaj pri delu ne tako številčnega občinstva, zbranega v manjši dvorani hale Tivoli, mu je uspelo.

Razgaljen in jezen

K nam je priromal v sklopu turneje ob lanskem izidu desete solo ploščo, seveda družbenokritične World peace is none of your business (Svetovni mir ni tvoja stvar), s katero je sicer že lani obiskal Zagreb - morda je tu del odgovora, zakaj tako slab obisk. Njegov koncert je tudi pri nas uvedel polurni film, nekakšen glasbeni kolaž - v njem nastopijo vsi mogoči od Ramonesov, Ika in Tine Turner, New York Dolls do Aznavourja in Ginsberga. Zatem je platno padlo in na oder je prišel Moz, kakor mu pravijo. V družbi glasbenega sopotnika, britanskega kitarista, producenta in soavtorja Boza Boorerja, ki mu je Morrissey kasneje med predstavitvijo benda očitno v šali pripisal slovenske korenine, ter štirih mlajših ameriških glasbenikov, je 56-letni pevec nastop začel udarno, s Suedhead, prvo uspešnico s svoje prve solo plošče. “Privilegiran sem, da sem lahko med vami,” se je nekoliko zaigrano, z ironičnim nasmeškom elegantni šarmer poklonil občinstvu in se kmalu rokoval s prvimi vrstami.

Dobro razpoloženi izjemni performer je predstavo nadaljeval s spevno, a dramatično Alma Matters in prijetno presenetil z uspešnico First of the gang to die, na tej turneji redkeje na seznamu skladb, ki jih iz koncerta v koncert pohvalno nekoliko premeša in zamenja. Sledila je še Kiss me a lot z nove plošče, ena iz niza samorazgaljevalnih, večno po ljubezni hrepenečih izpovedi občutljivega moškega, čigar ljubezni domnevno nihče noče. In Speedway, med katero multiinstrumentalist Gustavo Manzur del pesmi zapoje v španščini.

V tem ritmu, izmenjaje starejše uspešnice z najnovejšimi skladbami z zadnje plošče, je brezhibno krmilil dobro uro in pol na trenutke melodramatične in vznesene, s hecnimi grimasami in nemalo ironije prepredene predstave, ki sta jo po pričakovanju zaznamovala tudi precej neposredna družbena kritika in aktivizem. Udarno Ganglord iz leta 2006, v kateri vodjo tolpe prosi za zaščito pred policijo, “ki želi, da bi kršil njene zakone”, so pospremili posnetki policijskega nasilja. Med nežno The world is full of crashing bores, v kateri pravi, da je bil ta svet ustvarjen za dolgočasne, neumne ljudi, pa je ozadje krasil portret mladega britanskega kraljevega para z besedno igro United king-dumb - Združeni kralj- butec.

Največja grožnja

“Ta pesem med drugim govori o največji grožnji našemu planetu, njegovemu ekosistemu, meni in tebi,” je posvaril pred Meat is murder (Meso je umor), aktivistično stalnico iz obdobja The Smiths, himno živaloljubov in veganov, ki jo spremljajo eksplicitni posnetki mučnega umiranja živali v kolesju mesne industrije. “Imaš čas, da bi te to brigalo?” je pel Morrissey, v ozadju pa je sijalo vprašanje: “In kak je sedaj tvoj izgovor?” Nostalgična uspešnica Everyday is like Sunday v nadaljevanju je tako pretresenemu poslušalcu sprva zvenela domala pre-vedra, medtem ko ga je nova, melanholična Oboe concerto pripeljala do še ene živaloljubne - The Bullfighter dies z zadnje plošče, kjer Moz v vedrem refrenu vzklika hura bikoborčevi smrti.

Koncert, na katerem so domala vse skladbe odzvanjale udarneje kot na katerikoli plošči, je sklenil z dvema uspešnicama The Smiths. Zakaj? “Vem, da ste tu za to!” je dejal in uvedel What she said. V dodatku je prihrumel še s protimonarhistično 29-letnico The queen is dead (Kraljica je mrtva), med katero sta ga pred tradicionalnim sklepnim naskokom oboževalcev na odru ščitila varnostnika.

Človek, ki se brezsramno razgalja v svojih skladbah, si je na koncu - še en del tradicije - slekel (sveže oblečeno) srajco in jo vrgel v množico pod odrom. Le redkokdo je med ravsanjem zanjo pogledal na oder, kjer je Morrissey, do pasu gol, z roko na srcu (in bojda rakom nekje drugje) vzneseno, melodramatično zapustil prizorišče. Le s platna v ozadju je dogajanje pozorno opazovala kraljica Elizabeta z iztegnjenima sredincema. Svet pa je domala istočasno obšla novica, da bodo z letom 2016 po Kataloniji in Kanarskih otokih bikoborbo prepovedali tudi na Balearskih otokih.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---