Mornar na kozi ob jubileju Miroslava Košute

Založba Mladinska knjiga je ob 80. rojstnem dnevu pesnika, dramatika in prevajalca Miroslava Košute izdala knjigo njegovih spominov Mornar na kozi. V njej je Košuta, ki bo okrogli jubilej praznoval v petek, obudil svoje spomine na otroštvo in odraščanje v rojstnem Križu pri Trstu.

LJUBLJANA > Na današnji predstavitvi knjige je urednica Nela Malečkar dejala, se knjiga bere kot zaporedje filmskih sekvenc. V njej so opisani prizori, ki so se Miroslavu Košuti očitno močno vtisni v dušo. Ti prizori, kot je dejal Košuta, v njem živijo kot neki fleši, zato jih je lahko zapisal samo na ta način.

Miroslav Košuta je leta 1962 diplomiral iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Sprva je bil novinar na RTV Ljubljana, nato dramaturg v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, urednik pri Založništvu tržaškega tiska ter od leta 1978 ravnatelj in umetniški vodja tržaškega gledališča. Leta 2011 je prejel Prešernovo nagrado.

Knjigo po besedah Malečkarjeve prevevata optimizem in veselje do življenja, iz nje je razvidno, da je avtor odraščal v zelo topli družini. Njegova družina je, kot je povedal Košuta, živela na borjaču, odrezana od vasi, a tudi zaščitena. In kar je najpomembneje, vsi na domačem dvorišču so ga imeli radi.

V knjigi bralec spozna celo družino, katere življenje je bilo vpeto v življenje vaške skupnosti. V začetku stoletja je bi Križ, kot je povedal Košuta, velika vas in to proletarska. In ljudje v vasi so morali po svetu, ko pa so se vračali, so v vas prinašali najrazličnejše ideje.

Za vas je bilo poleg tega značilna svojska govorica, ne le besede ampak tudi način konverzacije, nekoliko zajedljiv in piker, ki je zaznamovala tudi njegovo literaturo. Tega se je, kot je povedal Košuta, zavedel takoj, ko je prišel v Ljubljano. Tedaj je tudi spoznal, da si lahko svoje mesto v literaturi najde le, če se bo ločil od drugih avtorjev, ki so tedaj pisali v Ljubljani.

Zametki knjige Mornar na kozi, je povedal, segajo v konec 90. let minulega stoletja, ko je zapustil mesto ravnatelja in umetniškega vodje Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Ker je moral počakati na odločitev glede pokojnine, je 17 mesecev, namesto da bi le sedel in čakal, spravil na papir nekaj zametkov teh spominov. Del tega je pozneje uporabil v knjigi Spomini Angela Katice, ki se je razvila iz zvezka nedokončanih spominov njegovega očeta.

Sčasoma pa se mu ob zavedanju, kako se je svet, ki ga je poznal iz otroštva, spremenil, zdelo prav, da svoje spomine zapiše tudi kot dokument nekega časa, da dokumentira, “da so na tej obali, med izlivom Soče in Istro živeli Slovenci, da so bili tam slovenski ribiči in da je tam živel tudi fant, ki je bil zaverovan v lepo slovensko besedo”.

Nadaljevanja, je povedal, ne namerava napisati. Sledila so namreč ljubljanska leta, o katerih obstaja že dovolj literature. Mornar na kozi je predvsem dokument njegove rasti in ljubezni do slovenskega jezika, ki ga je spoznal skozi nonine knjige, ki so bile v času njegovega otroštva, v letih fašizma, prepovedane.

STA

---