Mojster jezika in pripovedi

Češkemu pisatelju Jáchymu Topolu (1962) je uspelo ustvariti umetniški opus, v katerega je vkomponiral tako osebno kot kolektivno izkušnjo in postal prozaik prepoznavnega evropskega formata. Dokazal je, da je mojster jezika in pripovedi, saj je z bogato fantazijo oblikoval tako obsežne pripovedne tekste kot tudi krajše forme. Kot najmlajši predstavnik undergrounda ¸je do leta 1989 lahko objavljal samo v “samizdatu”. Po žametni revoluciji se je kot novinar uspešno vključil v češko kulturo, trenutno je programski vodja praške Knjižnice Václava Havla.

Začenjal je kot pesnik. Za prvo zbirko poezije Milují te k zblaznení (Ljubim te za znoret, 1991) je dobil nagrado Toma Stopparda. Sledila je zbirka V úterý bude válka (V torek bo vojna, 1992). V devetdesetih letih je z iskanjem moralne perspektive v skeptičnem subjektu nadaljeval v prozi. V domači in mednarodni bralski skupnosti se je proslavil s poetičnim, vizionarskim romanom Sestra (1994, v slovenščino prevedenim 2007), za katerega je dobil prestižno nagrado Egona Hostovskega. Glavna tema prvoosebnega romana je iskanje sestre kot sinonima za ljubezen, bližino in smisel v opustelem svetu. Opis sveta se s svojevrstno poetiko giblje med realnostjo in sanjami. Leta 2008 je tekst dobil tudi filmsko podobo. Prav v tem romanu je Topol pokazal, da je mojster obsežne romaneskne zgodbe in postmodernega pripovedovanja, da ima bogato domišljijo in da tudi izjemno obvlada jezik. Glavna oseba romana je v resnici jezik. Teoretiki govorijo o “izbruhu češčine” v tekstu, v katerem se menjajo vsi možni načini pripovedovanja, pripovedne strategije, modusi izražanja. Tudi v naslednjih tekstih se pripovedna struktura dostikrat tke iz spomina mesta. Mesto se veže na mite in dobiva mistične dimenzije. V devetdesetih sta sledili dve krajši noveli: Andel (Angel, 1995) in Výlet k nádražní hale (Izlet k postajni avli, 1994). V romanu Angel (v slovenščino je bil preveden leta 2006) tematizira socialno in simbolno geografijo praške četrti Smíchov, v tekst pa vkomponira zgodbe o mladih intelektualcih, narkomanih, Romih, izrinjencih in modernih popotnikih v Pragi. Kratka zgodba Izlet k postajni avli, ki jo je napisal že leta 1993, je stilistično izbrušen tekst, v katerem avtor v avtobiografski izpovedi o potovanju po središču mesta spet poizkuša zaznati spremembe mesta - labirinta. Tekst je - podobno kot Sestro - večkrat predelal: podobno kot se je v obdobju dvajsetih let spreminjalo mesto, se je spremenil tudi njegov tekst o mestu.

V 21. stoletju je nadaljeval pisateljsko kariero s krajšimi knjigami: Noční práce (Nočno delo, 2001), Kloktat dehet (Grgrati katran, 2005) in Zlata hlava (Zlata glava, 2005). V avtobiografskem Nočnem delu prvič uvede otroško perspektivo. V romanu tematizira češko realnost leta 1968, ko so sovjetske sile skupaj z zavezniki okupirale Češkoslovaško. Praško pomlad in njej sledečo okupacijo doživlja dozorevajoči fant Ondra na češkem podeželju. Njegova zgodba je samo ena izmed zgodb, nevrotični, polifonični zapisi različnih glasov ustvarjajo odsekan ritem pripovedi. Grgrati katran je bila v Lidovih novinah razglašena za knjigo leta. V občutljivi in bravurozno napisani zgodbi o otrocih iz Poboljševalnega zavoda na češki periferiji, v katerem že tako vladajo zelo brutalni in nasilni odnosi, se osebe naenkrat znajdejo sredi vojaške akcije in sovjetske okupacije. V fiktivni zgodbi avtor prikazuje, kaj bi se zgodilo, če bi leta 1968 izbruhnila češko-ruska vojna: uporniki so paradoksno otroci iz doma za nepoboljšljive, zločinske otroke. Tudi v noveli Chladnou zemi (Hladna dežela, 2009) avtor upodablja apokaliptično sliko sveta. Za to novelo je leta 2010 dobil nagrado Jaroslava Seiferta. V avtobiografski reportaži v knjigi Supermarket sovetských hrdinu, (Supermarket sovjetskih junakov, 2007) avtor spet sooča bralca z zgodovinskimi travmami nekega prostora. V zadnjih letih je napisal tudi nekaj dram (Uváreno, Skuhano; Cesta do Bugulmy, Pot v Bugulmo), kjer nadaljuje s temo odtujenosti in moralne izpraznjenosti sodobnega sveta.

Kritiki v zvezi z njegovo poetiko govorijo o postmodernem stilu, ki meša prostorske in časovne dimenzije. Proza Jáchyma Topola se giblje med dokumentom in fikcijo, veliko vlogo igra v njegovi prozi zgodovinski spomin. S prepoznavno poetiko se navezuje na češko in evropsko tradicijo.

ALENKA JENSTERLE DOLEŽAL,

konzultantka festivala Vilenica

---