Mladost je v pesmi, revolucija pa v kafani

Če bo koncerte nizal v tako divjem ritmu, kakor jih zadnja leta, ga bodo poslušalci šibkejšega spomina kmalu imeli zgolj za glasbenika in sčasoma pozabili, da je nekdaj blestel v jugoslovanskem filmu in se kasneje uveljavil še v hollywoodskem. Rade Šerbedžija je svoj novi studijski album pred dnevi že predstavil v Beogradu in Novem Sadu, sinoči je nastopil v Istrskem narodnem gledališču v Pulju, v petek pa se bo vrnil na oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma.

Po komaj enoletnem premoru mu bo tamkaj božični koncert vnovič pomagal plesti spremljevalni bend Zapadni kolodvor, ki je letos izdal istoimenski album, igralcu pa se pridružil na kar dveh, prav tako izdanih pri Croatia Records - poleg čisto novega studijskega Vrijeme je, draga, vrijeme je sta Rade Šerbedžija (1946)in uigrani bend izdala še dvojnega koncertnega, neoprijemljivo naslovljenega Live 2013; šele iz priložene knjižice poslušalec izve, da je tovarišija razkošno zbirko posnela prav na lanskem božičnem koncertu v Cankarjevem domu, kjer so ji etno, starogradske in ciganske pesmi, šansone in poezijo pomagali prepletati številni gostje: Severina, Vlatko Stefanovski, Vlado Kreslin, Jure Ivanušič in igralčeva hči, mlada kantavtorica Milica Šerbedžija.

Tudi v petek bo zabavo v Cankarjevem domu bržkone zaokrožila velika Ne daj se, Ines, komaj znosne nostalgije prepolna mojstrovina Arsena Dedića, po kateri malce zadiši tudi naslovna pesem novega albuma Vrijeme je, draga, vrijeme je. A ni sladka kakor Ines, ne, grenka je, težka in gosta. Igralec, pospremljen z vekajočim violončelom, skoraj pet minut z debelim čopičem slika mrak in bedo okrog sebe in svoje drage, oropanih mladosti, pa vendarle še zmeraj združenih, četudi pod čedalje mračnejšim nebom.

Nekdaj visok in prosojen glas se je Šerbedžiji cohenovsko poglobil, popokal, se okitil s šarmom, tudi patosom. Bohemski starec z njim opeva spomine na brezskrbno mladost v svojih Vinkovcih, podoživlja sladke ljubezenske vzdihljaje pod panonskimi češnjami, nagovarja očeta, nekdaj partizana, danes tihega in skrivnostnega starca, s pivskim bratcem pa v kafani kuha revolucijo, prepleta žalost in upanje ter pesni Internacionalo za današnjo rabo. Spet prepeva s peklenskim ritmom podkrepljen Povratak ratnika, ki ga je z ženo Lenko Udovički napisal v začetku devetdesetih let, med njunim bivanjem v Ljubljani. Glas posodi tudi tujim pesmim, ki ga spremljajo že dolgo, denimo blagi Na vanjkušeku glava, ki jo je svojčas prepeval veliki hrvaški pevec Vice Vukov, in pa Meni se dušo od tebe ne rastaje, ki jo je ustanovitelj in vodja legendarne Azre Branimir “Johnny” Štulić pred četrt stoletja prepeval v Šerbedžijevi uprizoritvi Vujičićevega Hrvaškega slavčka.

Glasba, ki se je na Šerbedžijevih ploščah nekdaj ponižno podrejala poeziji, danes samozavestno pleše pod prsti godcev, med katerimi je kar nekaj profesorjev glasbe, tudi tamburašev, ki Radetovo muziko oddaljujejo od Arsena in jo tu pa tam nevarno približujejo drugemu velikanu, Đorđetu Balaševiću in njegovi Panonski mornarici.

ANDRAŽ GOMBAČ

---