Mislomet Franja Frančiča

Spomine na bolj ali manj divja poglavja svojega življenja, bližnja srečanja s policisti in sodniki, literarna gostovanja po tujini in še marsikaj drugega je Franjo Frančič zgostil v novem romanu Samota. V koprskem MKSMC ga je predstavil z “mislometom”, mogočnejšim od koprskega barvitega vodometa, kakor je vrelec pisateljeve gostobesednosti označil gostitelj Marko Brecelj.

Odpri galerijo

KOPER > Minuli petek je Društvo prijateljev zmernega napredka (DPZN) v koprskem MKSMC v okviru projekta Izobrazdno, ki ga prireja s podporo Javne agencije za knjigo, gostilo Franja Frančiča, izjemno plodovitega pisatelja iz bližnje Padne. Tudi letos je med bralce poslal več knjig. Omeniti velja pri založbi Alba izdani knjižici Let in Taka punčka iz cunj, ki v pravljice verjame, pred kratkim pa se jima je pri založbi Morfem pridružil še roman Samota, prežet z avtobiografskimi prvinami, h katerim se Frančič rad vrača.

Preseneča ga, da dandanes že vsakdo, ki kaj malega objavi, obvelja za književnika. “Samo čakam, kako bo Boris Popovič naslednje leto, ko ga bodo zaprli, napisal Sonete nesreče, kakor je Janša zdaj napisal roman Noriško kraljestvo.”

Rdečo nit večera so gostitelji napeli med pesnika s Tolminskega Ivana Volariča - Fea (1948-2010) in avstrijskega pisatelja Thomasa Bernharda (1931-1989). Frančič je Fea osebno poznal in ga ohranil v lepem spominu. “Njegova zbirka Desperado Tonic Water je duhovita knjiga,” pravi. “Ne spomnim pa se, da bi Feo kdaj imel kaj denarja.”

Nekateri uredniki, založniki in pisci se valjajo v njem, se jezi Frančič, medtem ko ga za druge baje nikakor ni mogoče dobiti. Spominja se, kako mu je veliki Vitomil Zupan nekoč dejal: “Franjo, poštenjakarji v življenju propadejo.”

O gnilobi sodobne družbe je mojstrsko pisal tudi Bernhard, pravi Frančič: “Njegova besedila so briljantna. Piše, kakor da bi rezal. S svojimi besedami tolče. Cankar je dober avtor, pri njem je več socialnega naboja kakor pri vseh današnjih piscih, škoda le, da ima malce nabuhel jezik. Bernhard je drugačen, njegovi stavki so okleščeni, ne pusti ti dihati. Težko je tako pisati. Ni za vsakega bralca, pa čeprav je Bernhard že za življenja imel bralce in dobival nagrade. Nagrado je zavrnil, denarni del pa sprejel, kar je čisto razumljivo, saj je nekako moral preživeti.”

Trpko-komični so tudi njegovi spomini na prav tako že pokojnega Jureta Detelo: “Bil je krasen pesnik. Napisal je tudi prozno delo Pod strašnimi očmi pontonskih mostov. Ko je pešačil od Kopra proti Piranu, so ga v Izoli ustavili policaji. 'Kaj pa droge?' so ga vprašali. Rekel jim je: 'Vem, pa ne povem!' In so skočili nanj, na najbolj nedolžnega, ki nikomur ni hotel nič. V Ljubljani je stanoval dve minuti hoje od Cankarjevega doma. Za to pot pa sva porabila tudi dve uri, ker je ves čas pazil, da ne bi pohodil kakega bitjeca. Do smrti se je izstradal, potem ko ga je zelo prizadel posnetek Ceausescujeve usmrtitve.”

Frančič zadnja leta pridno gostuje v Avstriji, na Slovaškem, v Srbiji in drugod, kar opisuje tudi v novi knjigi. Sicer pa živi in ustvarja v samoti. “Nimam literarnih sopotnikov, nimam prijateljev,” pravi. “Sovražnikov imam veliko. Skregal sem se z mnogimi, včasih tudi brez razloga. Bi kaj več nastopal, a me niti ne vabijo.” Tudi bere manj, kakor je včasih: “Zdaj v glavnem berem osmrtnice. In samo čakam, kdaj bom med njimi videl svoje ime.”

No, se pa veseli skorajšnjega potovanja v Ljubljano - 26. in 27. novembra bo na sporedu Drame bralna uprizoritev njegove komične, a jedke igre Vice v režiji Renate Vidič.

ANDRAŽ GOMBAČ

---