Mir je najvišja oblika ljubezni

Carmen L. Oven je z romanesknim prvencem Sprehajalka gospodovega psa bralce pred petimi leti vodila po puščavskih sipinah in radovednem tipanju v neznano. Njen najnovejši roman, ki je pred meseci izšel pri koprski založbi Libris, pa se dogaja ob morju.

KOPER > Natančneje: ob morski pečini, v rumeni hiši z modrimi polkni, kjer svoje zadnje dneve z življenjem polnijo odhajajoči s tega sveta. Tihotapci miru se ves čas dotikajo smrti, a so, kot smo slišali predsinočnjim v antikvariatu Libris, predvsem knjiga o življenju.

“Zgodbe zdravijo tudi napol mrtve”

V hospicu, iz katerega se odpira pogled na morje, odhajajočim stojijo ob strani prostovoljci. Med njimi se znajde tudi Teodor. Mladenič, ki se je iz tujine vrnil z diplomo prestižne univerze, ustreže prijateljici in ji obljubi, da bo namesto nje nekaj dni bral umirajočim. Par dni branja pa se raztegne v tedne in mesece ... Prvi, ki mu bere, je gospod M., mož, ki verjame, da “zgodbe zdravijo tudi napol mrtve”. Potem Teodor knjige prebira še drugim neozdravljivo bolnim ter tako odkriva sebe, svojo vlogo v svetu ter premaguje bolečino in krivdo, ki ju nosi s seboj.

“Minevanje, umiranje in smrt so teme, ki jih kot družba zelo uspešno odrivamo na rob, vse dokler nas ne pustijo več stran od sebe,” je v pogovoru z Jožico Grilj, eno od prostovoljk Območnega odbora Hospic slovenska Istra, med drugim povedala Carmen L. Oven. In dodala, da s smrtjo večina nima tolikšnih težav kakor z umiranjem. To je po njenem prepričanju v naši družbi prevečkrat potisnjeno v samoto “bolnišničnih sob za umiranje” ter tako oropano vsakega dostojanstva in človečnosti. “Eden od namenov te knjige je, da ljudje izvedo, da je možno tudi drugače,” je pojasnila avtorica. In prav hospici so prostori, ki na smrt bolnim ob pomoči prostovoljcev omogočijo miren in dostojanstven odhod, svojcem pa nudijo oporo.

Branje umirajočim

Ker je velika ljubiteljica besede - to je Carmen L. Oven k bralcem prinašala v vlogah radijske in televizijske voditeljice, še vedno pa jo pogosto srečamo tudi kot povezovalko literarnih večerov in predstavitev knjig -, ji je branje zelo blizu.

Sama izkušnje prebiranja knjig umirajočim nima. “Ko sem se pripravljala na pisanje tega romana, sem veliko raziskovala in preštudirala zelo različne vidike umiranja,” je pojasnila na koprskem večeru, na katerem ji je prisluhnilo tudi precej prostovoljk in prostovoljcev društva Hospic; ljudi, ki so začutili klic, kakršnega je v romanu Tihotapci miru Teodor.

Branje drugemu se avtorici zdi čisto posebna izkušnja: “Dandanes vsi hitimo, ko pa nekomu nekaj bereš, se moraš ustaviti, se odmakniti od vsakdanjega hitrega tempa in se umiriti. Tako kot tisti, ki te posluša. In to sta dve 'zaustavitvi', ki sta pravzaprav bistveni za vsak lep odnos.”

In Teo, občutljiv fant, “ki ne zmore tempa današnjega surovega in grobega sveta”, tistim, ki ga zapuščajo, z branjem pomaga, da odidejo mirno in spokojno. S tem, ko izstopi iz drvenja vsakdana in vstopi v počasnost, v območje odhajanja, pa Teo vstopi v življenje in najde mir tudi sam. Kajti, kot je prepričana avtorica romana, je prav mir najvišja oblika ljubezni.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---