Meja je razlog za film

“Podelitev nagrade je zame izredno presenečenje, čeprav vem, po kaj sem prišla,” je ob prejemu nagrade Darko Bratina. Poklon viziji, dejala latvijska režiserka Laila Pakalnina. Včeraj je v Gorici pokazala filme in o svojem delu govorila pred polno dvorano študentov.

Laila Pakalnina v Hiši filma v Gorici    Foto: Klavdija Figelj
Laila Pakalnina v Hiši filma v Gorici  Foto: Klavdija Figelj

NOVA GORICA, GORICA > Letošnja slavnostna podelitev nagrade je bila v novogoriškem Kulturnem domu. Podelitev namreč izvajajo iz leta v leto izmenično v Gorici in Novi Gorici, da bi tudi občinstvo skupaj s vsakokratnim nagrajencem prehajalo mejo, se spoznavalo, mešalo in navezovalo stike, a v praksi ostaja še vedno vsako na svojem bregu. Tisti, ki še najbolj brez zadržkov in predsodkov prehajajo mejo, so študentje, letos gostje Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici, študentje s Švedske in Portugalske, ki, zanimivo, tudi sami pripravljajo filme o meji.

Mnogi moji filmi se povezujejo z mejo,” pravi Laila Pakalnina (1962), doma iz latvijskega mesta Liepaja, ki prav tako stoji na meji. “Zanima me meja, saj gre za situacije, ki v bistvu niso normalne, so čudne,” pravi in še doda: “Pravzaprav so vsi filmi o ljubezni, a ljubezen ni dovolj za posneti film. Meja je resničen razlog za film.”

Delavnice s študenti

Včeraj se je dogajanje iz Nove Gorice preselilo v Hišo filma v Gorica, kjer je potekala delavnica s študenti, ki je, po besedah vodje projekta Mateje Zorn z goriškega Kinoateljeja, srčika šestdnevnega monografskega festivala. Vsakokratnemu dobitniku nagrade namreč pripravijo svojevrsten monografski festival, ki je potujoči in skupaj z nagrajenko obide kraje od Ljubljane, (Nove) Gorice, Trsta, Izole in Vidma. Tokratne celodnevne delavnice, na kateri so pokazali in z Lailo Pakalnino pokomentirali pet njenih filmov (Kratki film o življenju, Čevelj, Trajekt, Avtobus, Na Rubiksovi poti), so se udeležili študentje umetniških smeri novogoriške in koprske univerze, videmskega Damsa in novogoriške gimnazije. V pogovoru so se dotaknili Lailinega študija na moskovskem inštitutu za film VGIK, prvih idej za film, načina dela, odnosa do dokumentarnih, igranih ali kratkih filmov, do realnosti, simbolov in sploh pristopa do filma, ki ga je malo za šalo malo zares povzela takole: “Ne tečem za življenjem, temveč se ustavim, postavim kamero in čakam, da življenje pride v kompozicijo.”

Včasih film nastane mimogrede, kot denimo Kratki film o življenju, ki ga je posnela bolj za šalo, medtem ko je na drugi strani ceste snemala film o nekem hotelu. To “šalo” so nato z veseljem sprejeli na festival v Oberhausnu in sedaj intenzivno kroži po festivalih, o njem, ki traja dve minuti, potekajo dolge debate.

Pakalnina, katere filmi so se uvrstili v selekcije najpomembnejših evropskih festivalov, kot so Cannes, festival v Rimu, Benetkah, Locarnu, Berlinu, je morebitnim bodočim filmskim ustvarjalcem svetovala, naj, kakor je sama, takoj naskočijo velike in pomembne festivale, ki jim bodo potem odpirali vrata na druga pomembna filmska srečevališča.

Potujoči festival

Festival, ki nosi ime po goriškem ljubitelju filma, sociologu in senatorju Darku Bratini, ustanovitelju Kinoateljeja, je tako podelil svojo petnajsto nagrado. Danes zvečer se bo Laila s filmom The Shoe/Čevelj, 1998, predstavila v Art Kinu Odeon v Izoli, jutri bodo Tržačani v Mieli lahko videli njen film Sneg, 2008 in Pizze, 2012. V ponedeljek avtorica potuje v Cinema Visionario v Videm, kjer bo pokazala Kratki film o življenju, 2008 in Dimnik, The Chimney, 2011, s filmom Talec, 2006, v katerem nastopi slovenski igralec Brane Završan, pa bodo festival sklenili v ljubljanski Kinoteki.KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano