Mehka pokrajina v poskočnih stavkih

Literatura Marjana Tomšiča - pisatelj danes praznuje 75. rojstni dan - je s posebnim poetičnim in narečno tkanim jezikom na slovenski literarni zemljevid umestila Istro. Posebno mesto je podelila ženskim literarnim osebam, ki so v njegovih pripovedih prikazane kot pogumne oblikovalke svoje skupnosti, bodisi kot istrske jajčarice - šavrinke ali primorske izseljenke v Egiptu - aleksandrinke. Nespregledljiva je pisateljeva mentorska vloga pri spodbujanju mlajših, še neuveljavljenih piscev.

 Foto: Andraž Gombač
Foto: Andraž Gombač

KOPER > Istrskemu prostoru je literatura Marjana Tomšiča izrisala literarne poti, ki se ponujajo bralcu ali literarno prebujenemu turističnemu ustvarjalcu, da jih ponudi kot doživetje čarobne Istre. In prav v okolju Tomšičeve istrske pripovedi bi se bralcem ali sprehajalcem potrdilo, kako odmeva mehko valovita pokrajina v razgibanih, včasih kar poskočnih dolgih stavkih, ki prepleteni z narečnim besedjem, zvenijo enkratno istrsko. Dolga pešačenja njegovih šavrink pa polagoma naselijo bralca s prepričanjem, da je v življenju veliko več odprtih poti kot ovir.

Pisateljski začetek izkazuje njegova zbirka satiričnih in fantastičnih novel Krog v krogu (1968) in podobna kasnejša zbirka Onstran (1980). Z novelistično zbirko Olive in sol (1983) je vstopil v istrski pripovedni prostor, ga razširil z romani Šavrinke (1986), Oštrigeca (1991) in Zrno od frmentona (1993) ter novelami v zbirki Kažuni (1990) in Veter večnosti (1989).

Pisatelj Marjan Tomšič, rojen v Račah pri Mariboru 7. avgusta leta 1939, je študiral slovenistiko na ljubljanski filozofski fakulteti in študij protestno prekinil po odstavitvi profesorja Antona Slodnjaka. Kot učitelj slovenščine je služboval na Notranjskem (Grahovo pri Cerknici) in v Istri (Marezige, Gračišče). Po novinarski izkušnji (Radio Koper/Capodistria, Primorske novice in Delo) je izbral pot samostojnega pisatelja.

Istrsko tematiko je raziskoval tudi folkloristično, in sicer v zbirki slovstvene folklore Noč je moja, dan je tvoj (1989), in jo vtkal v avtorske pravljice Glavo gor, uha dol (1993) ter kratkoprozno zbirko Zgodbice o kačah (1996). Pripovedi istrske pripovedovalke Marije Franca je uredil v zbirki dveh knjig Šavrinske zgodbe I, II in III (1990, 1992), razširjeni ponatis pesmi istrskega pesnika Alojza Kocjančiča pa v knjigi Brumbole (1988).

V avtobiografskih romanih pripoveduje o svoji izkušnji zorenja med študijem (Ti pa kar greš, 1987) in odkriva otroško čudenje nad odraslostjo (Kafra, 1988). Življenjske zgodbe primorskih izseljenk, aleksandrink - služkinj, varušk, dojilj ipd. - v Egiptu, so tema romana Grenko morje (2002) in zbirke kratke proze Južni veter (2006). Sanjsko-apokaliptične pripovedi Uroki polne lune (2008) iz zadnjega desetletja nadaljujejo novelistično oblikovano mitično sporočilo, ki ga Tomšič goji že od začetka in je dozorelo v zbirki Prah vesolja (1999).

Svoje pisateljsko polje je širil tudi na področje mladinske književnosti v knjigah Super frače (1988), Katka in Bunkec (2000), Martova velika junaštva (2001), Futek v Boškariji (2003) in drugih. Je pisec humoresk, radijskih iger in scenarijev za animirane filme Konija Steinbacherja.

V istrskem literarnem okolju je deloval literarnospodbudno kot mentor pesnikom Edelmanu Jurinčiču, Ines Cergol, Gašperju Maleju in pisatelju Vanji Peganu, bil je pobudnik nagrade za razvijanje istrske ustvarjalnosti in identitete - Kocjančičeve nagrade, spodbujevalec Združenja primorskih književnikov in urednik literarnih zbornikov mladih istrskih ustvarjalcev.

Priznanje umetniški vrednosti njegove književnosti dokazujejo tudi nagrada Prešernovega sklada, Kocjančičeva nagrada in častno članstvo v Slavističnem društvu Slovenije.

JASNA ČEBRON


Najbolj brano