Mehka, ostra in duhovita

V zadnjih dneh sta Trst navdušila kar dva krepka kantavtorja. Prvi je pred nekaj leti korajžno zakorakal na visoko goro poezije in glasbe, drugi je njen vrh osvojil že pred štiridesetimi in več leti. Pri naših sosedih je najprej zabrenkal in zapel mladi Jack Savoretti, za njim pa še veteran James Taylor.

TRST > Manjše gledališče Miela je minulo soboto v vroč klubski prostor spremenil Jack Savoretti (1983), italijansko-angleška dvoživka, melanholik in vročekrvnež, ki je v nekaj pičlih letih nanizal štiri albume, najbolj pa zaslovel s pesmimi, vtkanimi v filme in nanizanke.

Tržačane je že lani navdušil z nastopom na Barkolani, tokratni koncert pa je v družbi svojega benda odprl z revolucionarno Written in scars, naslovno pesmijo najnovejšega albuma. Četudi so ga že ovenčali z nehvaležnim nazivom “mladi Bob Dylan” - in Savoretti je v mirnejše poglavje tržaškega nastopa vpel tudi priredbo Dylanove manj znane ljubezenske Nobody 'cept you -, se z raskavim glasom v določenih legah bolj približa Bruceu Springsteenu, v nekaterih malce tudi bendu Kings of Leon.

Kako vešče zna prepletati močne ritme in privlačne melodije, je pokazal v pesmih Breaking the rules, Tie me down, The other side of love, Knock knock, Changes, Jack in a box in drugih. Italijanom, svojim napol rojakom, je polaskal s priredbo Battistijeve Ancora tu, pretežno mlajšemu občinstvu in zlasti dekličem v prvih vrstah pa se je prikupil tudi z duhovitimi nagovori. Žal je nastop nekoliko skazil le med gromka glasbila preveč potopljen pevčev glas.

Mladi Jack je skozi koncert drvel, vpil, poskakoval in se pošteno oznojil, 35 let starejši James Taylor (1948) pa je v sredo na pot krenil zelo ležerno in si vzel čas. Na oder večjega gledališča Rossetti je prikorakal s prav tako večjo druščino in uvodoma odbrenkal svojo prvo veliko pesem, nežno Something in the way she moves. In se spominjal, kako jo je leta 1968 zapel Beatloma Paulu McCartneyju in Georgeu Harrisonu ter ju prepričal, da sta ga sprejela pod dežnik založbe Apple.

V Londonu mu je bilo všeč, vesel je bil, da so ga posvojili oboževani Beatli, a je pogrešal svoj ameriški dom, Severno Karolino, se je spominjal v Trstu in tako napovedal še eno prastaro, Carolina in my mind. Nanizal je domala vse svoje velike uspešnice: Fire and rain, Sweet Baby James, Country road, Mexico, Shower the people in druge, čisto na koncu kajpada You've got a friend, ki mu jo je bila na začetku sedemdesetih let odstopila Carole King.

S tremi pesmimi je napovedal prihajajoči album Before this world, večer je večkrat obarval z blagodejnim gospelovskim zvenom, med ostrim bluesom Steamroller pa je akustično kitaro zamenjal za električno, stratocasterko obupne zeleno-modre barve, pihnil pa je tudi v orglice.

Izkazal se je za izjemnega “šovmena”: nastop je pričel tiho, blago in se postopoma preobražal v čedalje bolj razposajenega zabavljača, pa tudi pravega kralja komedije, duhovitega in neobičajno dostopnega. Med premorom sredi koncerta se je zleknil na rob odra in obiskovalcem neskončno dolgo delil avtograme, se z njimi fotografiral, rokoval in klepetal, tako vztrajno, da so ga morali nazaj za mikrofon zvleči njegovi glasbeniki.

Tisti obiskovalci, ki so nekaj dni prej skušali priti v zaodrje Miele in lopniti po rami mladega Jacka, pa so poročali o tesno zapahnjenih vratih in mrkih varnostnikih. No, morda bodo več sreče imeli prihodnjič. Če ne prej, pa čez 35 let v Rossettiju!

ANDRAŽ GOMBAČ

---