Mefistovski polet v globine

Meta Fajdiga, 24-letna pianistka iz Lož pri Vipavi, študentka Visoke šole za umetnost v Zürichu, dobitnica najvišjih državnih in mednarodnih nagrad, je na četrtkovem koncertu v ciklu Grajske harmonije na gradu Kromberk številnim poslušalcem zaigrala glasbeno zgodbo, v kateri so se dražljivo, s svobodnim esprijem, vrtinčili mehkobnost, tihotnost, viharnost, ekspresija, sarkazem ...

NOVA GORICA > Meta Fajdiga si zelo premišljeno in sistematično utira pot koncertne pianistke, a se na njej včasih le prepusti tudi intuiciji. Ta jo je pred dvema letoma vodila na magistrski študij v Zürich, kjer je srečala profesorja Konstantina Šerbakova.

“To je resnično profesor po moji meri: dela celovito na tehniki, interpretaciji, razumevanju notnega teksta in razumevanju same skladateljeve ideje, hkrati pa tudi na iskanju lastnega izraza. Vse to nato poskuša sestaviti v performans,” navdušeno pripoveduje vipavska glasbenica, ki sta jo pred tem za prodor na mednarodno pianistično prizorišče pripravljali profesorici Helena Plesničar v Glasbeni šoli Ajdovščina in Tatjana Ognjanovič na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

A če je tedaj Fajdigova izstopajoči muzikalni zanos, tehnično natančnost in bleščeč klavirski zvok najraje izkazovala v poetičnih klavirskih mojstrovinah Frederica Chopina, jo sedaj intenzivneje zaposluje razburkani, pogosto dramatični zvočni svet Franza Liszta. V duhu železnega repertoarja vsakega pravega pianista je tako tudi na novogoriškem koncertu v njeni konceptualno jasni interpretaciji zazvenela velika Sonata v h-molu. Brez vsakršnega fantazijskega cvetličenja je Fajdigova s čisto in čvrsto igro razkazovala pravcato čutno svetlenje ideje, evforično zamaknjenost, zapeljevanje prodornega maga, vrelec najrazličnejših razpoloženj, in tako delu, ki v veliko izvedbah zazveni s presežki bombastičnega in razvlečenega, uspela vdahniti kompaktno zvočno strukturo.

Da mlada pianistka mojstrsko obvlada glasbeno pustolovščino uma in srca, da ji očitno dobra kondicija omogoča mogočen, strasten in skorajda svinčen “dotik” s klavirskimi tipkami in prefinjeno izpoved Lisztovega grmečega slapa ustvarjalnosti, je razkazovala tudi vrhunska izvedba slovitega Mefistovega valčka. In v tem klenem, vendar hkrati sproščenem nizanju fantazijskih domislic je odlična glasbenica odstirala tudi bogate, večkrat nepredvidljive zvočne podobe Sarkazmov, op. 17 Sergeja Prokofjeva, se zgledno in iskreno uglaševala na štiri kratke, pronicljive Ekspresije Vilka Ukmarja, nas povsem začarala z umetniško preprostostjo breztežnega, tihotnega in mehkobnega izpovedovanja Pesmi brez besed Felixa Mendelssohna-Bartholdyja.

V ta blišč virtuoznosti je na trenutke le vstopila tudi bleda senca, ki je razkrivala, da bi Meta Fajdiga za predstavitev vseh svojih pianističnih vrlin potrebovala pravi koncertni klavir. Inštrument v gradu Kromberk ji ni omogočil vsega pričakovanega dinamičnega niansiranja, še manj brezhibne uporabe pedalov.

TATJANA GREGORIČ, Radio Koper

---