Marihuana art ali splet telesa brez bolečine

Galerija Dimenzija napredka je tokrat v svoje razstavne prostore povabila bodiartističniga performerja Iveta Tabarja. Predstavlja se s projektom Zelena trava združuje III., katerega objekt proučevanja je “marijuana”, rastlina, ki jo uporabljajo (tudi) v zdravstvene namene, roža, ki lajša bolečine.

SOLKAN > Ni nepomembno, da Ive Tabar ni akademski umetnik, pač pa po poklicu medicinski tehnik, dolgo zaposlen v izolski bolnišnici. Zato se zadeve loteva s svojega specifičnega stališča. Običajno kot polje-prostor performansa izpostavi svoje telo in vanj invazivno posega s pomočjo medicinskih postopkov in instrumentov. V teoriji ga uvrščajo med predstavnike “medicinskega body art performansa” (medical body art performance), saj v nemedicinsko, praviloma galerijsko okolje prenaša izvorno medicinske postopke, in to z vso potrebno strokovno natančnostjo in spoštovanjem avtentične “ambulantne” procesualnosti.

Kot piše Blaž Lukan, je Tabarjeva telesna performerska praksa hibridna, še zlasti v stiku telesa in tehnologije ter v stiku telesnega in političnega, med katerima vlada zapleten odnos.

V galeriji Dimenzija napredka je na ogled na prvi pogled klasična razstavna postavitev, a ko natančneje pogledamo materialnost na platnih, v skulpturah, objektih, vidimo, da gre za marihuano. Andrej Medved, ki je Tabarja v solkanski galeriji predstavil, poudarja njeno politično in medicinsko konotacijo. Ko smo že pri lajšanju bolečine, velja povedati, da gre Ivetu Tabarju v performativnih izjavah tudi sicer za odnos med telesom in bolečino.

A temeljna razlika, kot preučuje Lukan, med Tabarjem in “tradicionalnim” igralcem ali plesalcem, pa tudi med Tabarjem in klasičnim bodiartističnim performerjem, je v obravnavi lastnega telesa, v odnosu do telesa kot nosilca življenja, bolečine in užitka. Natančneje: razlika je v odnosu do bolečine: “Bolečina je znak, da je telo živo, bolečina naj bi konkretizirala telo, ki na ta način lahko postane objekt, v bolečini se razodeva človekova singularnost (Jones), bolečina je resnica telesa.”

A Ive Tabar zastopa drugačno mnenje. Je izvajalec, ki odločno zanika pomen bolečine pri performansu. Z lokalno anestezijo se obvaruje bolečine, natančneje, vsakršnega občutja na mestu izvedbe performansa. Zelena trava v pričujoči razpravi zavzema podobno mesto.

KLAVDIJA FIGELJ

---