Manu-fest čiste energije

“Je to k'šn Sloven'c?” je vzkliknil Buda. V odgovor pevcu zasedbe Elvis Jackson so v zrak švignili grozdi rok, raztreseni med 13.000 obiskovalci, ki so v petek zvečer prišli na nekdanje letališče v Briščike. Elvisi so jih pošteno segreli, v nor, skoraj tri ure trajajoč stampedo glasbe, plesa in angažiranih sporočil pa jih je potegnil težko pričakovani Manu Chao.

 Foto: Tomaž Primožič/Fpa
Foto: Tomaž Primožič/Fpa

BRIŠČIKI > “Na naši strani je vedno super, občinstvo pa se je tudi super odzvalo,” je še zadihan, tik po prihodu z odra povedal David Kovšča-Buda, frontman ajdovsko-goriške zasedbe Elvis Jackson.

Svojevrstna zanimivost so bili mestni avtobusi, ki so na prizorišče koncerta vozili iz Trsta. Namesto napisov z običajnimi linijami mestnega prometa je na displeju pisalo Manu Chao. Da organizirajo avtobuse iz Trsta, se je po besedah organizatorjev iz društva Drugamuzika izkazalo za dobro odločitev. V Briščike se je tako pripeljalo približno 2000 obiskovalcev in tako razbremenilo po šivih pokajoče parkirišče.

Če si na koncertu, je to dober znak

Med smehom je prikimal, da je zadovoljen, ker je tudi njegovo koleno - pred dobrim mesecem si ga je namreč poškodoval - dobro preneslo vse skoke in dirjanje po odru. Čeprav so Elvisi ogrevali vzdušje že zasedbam kot so Faith No More, Offspring ter Sepultura in so velikih nastopov vajeni, je bila zanje čast nastopiti pred glasbenikom, ki je znan tudi po svoji angažiranosti. “Mislim, da si prav vsak od nas želi narediti nekaj dobrega za ta naš planet. Če sodelujemo in vsak doda tisto, kar zmore, je to že dober znak. Tudi to, da greš ven, da se odpraviš na koncert, kjer so izpostavljene neke določene ideje, da nisi doma za računalnikom zasidran v virtualni svet, je sicer majhen korak v pravo smer, ki govori, da smo še ljudje, da si želimo biti del nekega dogodka in prijetnega, prijateljskega vzdušja,” je medtem, ko so po odru mojstri hiteli pripravljati še zadnje tehnične podrobnosti za nastop Manu Chaa razmišljal Buda. Pisan patchwork

Množica - nekateri so pod sonce, ki je žgalo na ogromen kraški travnik prišli že sredi popoldneva - je bila od daleč videti kot ogromen patchwork. Hipiji, alternativci, hipsterji, punkerji, metalci mladi, malce bolj zreli, druščine od energije prekipevajočih mladcev, skupine koketnih mladenk in starši z otroki so po svoje delovali kot glasba, ki so jo ta večer prišli poslušat: raznoliki, raznorodni, pisani, a zliti v eno. Manu Chao, ki je s svojo prvo samostojno ploščo Clandestino izdal leta 1998, piše angažirana besedila, oblači pa jih v glasbo, v kateri na etno osnovo “prišije” še ska, zaplato reaggeja, pa košček malo tršega rocka in še marsikatero drugo glasbeno tkanino.

Ko je francosko-španski glasbenik s pesmijo Mister Bobby točno ob desetih pritekel na oder, je množico, zbrano z vseh koncev in krajev - ob Italijanih je bilo na koncertu tudi veliko Slovencev, Hrvatov, pa tudi takšni, ki so Mana prišli poslušat od drugod - potegnil v vrtinec, v katerem je v občinstvo pljuskal svojo nalezljivo in neusahljivo energijo. Manu in njegovi glasbeni soborci kitarist Madjid Fahem, bobnar David Bourguignon in basist Jean Michel Gambeat pravzaprav niso odigrali klasičnega koncerta, ampak svojevrsten venček svojih največjih uspešnic. Dia luna dia piena, Politik Kills, Primavera, Desaparecido, Minha Maconha, Bienvenida a Tijuana, Mala vida in ostale so si sledile druga za drugo, brez pavz, le kratki reggae vložki so rep ene povezali z začetkom druge.

Ven, Mosanto, sredinec FIFI

Pevec, za katerega velja, da je glas tistih, ki so v družbi potisnjeni na rob, in zato mnogokrat neslišani, je svoj petkov skoraj tri ure trajajoč glasbeni stampedo tako kot običajno “prelepil” z množico gesel in sporočil. Mačehovski odnos zahodnega sveta, še zlasti Evrope, do priseljencev sta rdeči niti pesmi Clandestino in Bienvenida a Tijuana, korporacijo Monsanto je izganjal v skladbi El viento, z La Vida tombola pa pokazal srednji prst FIFI.

Po treh urah in treh bisih je Manu za slovo občinstvu vzkliknil Hasta la victoria siempre. Oboževalci so bili ekstatični in navdušeni, skeptiki pripominjajo, da je 53-letni glasbenik in aktivist le še eden od osvoboditeljev prepričanih. Petkov koncert ni spremenil sveta ne izbrisal krivic, je pa marsikomu vlil upanje. In to v času, ki ga prežemata zla slutnja in strah, ni zanemarljivo in nepomembno.

MAKSIMILJANA IPAVEC


Najbolj brano