Lovro Kuhar - naš Che Guevara

Tržaški režiser Martin Turk (1978) je imel na videz preprosto zamisel: posneti dokumentarec o knjigi Doberdob (1940), edinem slovenskem avtobiografskem romanu na temo prve svetovne vojne, ki ga koroški pisatelj Lovro Kuhar (1893-1950) napisal pod psevdonimom Prežihov Voranc.

LJUBLJANA > A iz romana, ki ima za Slovence v Italiji poseben pomen, saj govori o krajih in dogodkih, ki so jim blizu, pri nas pa ga je resnici na ljubo le malokdo vestno prebral, je vzklil dokumentarni film Doberdob - Roman upornika. Po goriški predpremieri bodo ustvarjalci film, ki je nastal v produkciji Bela filma in koprodukciji RTV Slovenija in Rai Furlanija Julijska Krajina, drevi ob 19. uri predstavili še v ljubljanskem Kinodvoru. O njem smo se pogovarjali z režiserjem in scenaristom Martinom Turkom.

> Kakor pove eden vaših sogovornikov, je Prežihov Voranc pri nas še vedno predvsem sinonim za Solzice in Samorastnike .

“Drži. A ker je obletnica prve svetovne vojne in ker mi je roman Doberdob zelo všeč ter menim, da bi ga morali bolj ceniti, sem hotel posneti dokumentarec o njem, o njegovi povezavi s prvo svetovno vojno in o tem, kako je pomemben za slovenski narod.”

> A se je nekoliko razrasel ...

“Res je. Začel sem raziskovati Lovra Kuharja in vedel sem le, kar sem lahko prebral v šoli iz kratkih biografij, objavljenih na koncu knjig. V njih pa je del njegovega življenja med letoma 1920 in 1940, ko je bil v ilegali, precej slabo opisan. Na hitro - bil je politično aktiven. Malo je takih, ki imajo obsežnejšo biografijo, a jih dotlej nisem prebral.”

> Kakšna so bila ključna odkritja?

“Med raziskovanjem sta prišli na dan dve stvari: najprej, kako dolgo je nastajal ta roman - več kot deset let in kar trikrat je bil napisan -, in nato, kako je bil roman povezan z življenjem in politično aktivnostjo Voranca. Na dan je prihajalo vse več podzgodb. Zato ima dokumentarec več linij - roman, njegovo nastajanje in življenje pisatelja. Tri vzporedne, zelo povezane zgodbe. Ključno je bilo, da sem spoznal pisateljevo vnukinjo Metko Petrič. Ko mi je pripovedovala anekdote, ki jih je slišala od babice, Vorančeve žene, je naenkrat začela dobivati ta figura še jasnejše orise ... Videl sem, da to ne more biti le film o Doberdobu, temveč o romanu in Prežihovem Vorancu.”

> Za marsikoga je veliko presenečenje, za kako kompleksno osebo gre. Bil je politični aktivist, tovariš in konkurent Titu, po vojni pa se je kljub pripadnosti komunizmu zavzemal za ohranjanje Mohorjeve družbe in proti podiranju Jezusovih podob … Kaj je najbolj presenetilo vas?

“Najprej in najbolj me je presenetilo to, da o njem ne vemo ničesar. Vsi imamo predsodek, da gre za pisatelja, ki je živel na kmetih in pisal kmečke zgodbe. Roman Doberdob je izjema, ker je bil avtor dejansko na fronti, vse ostalo, tudi mladinska dela, pa so precej povezana s Koroško. A imamo povsem napačno predstavo, ker je na Koroškem dejansko bil malo, saj je ogromno potoval po vsej Evropi, tako da so vse te njegove zgodbe bolj opisovanje nekakšnega hrepenenja po teh krajih.”

> A čeprav je bil svetovljan, je ohranjal čut za malega človeka.

“Danes gojimo velik predsodek do besede komunist, kar je povezano z dogodki po drugi svetovni vojni. A Voranc je bil komunist v primarnem, utopičnem pomenu iz časov, ko so šele začeli razmišljati o komunizmu, ko se je govorilo o enakosti med ljudmi, o tem, da se je treba boriti za človeka in spoštovati drugačnega. Morda se mi zato zdi, da je označba komunist zanj napačna, saj je bil drugačen. Bil je utopist, hotel je dobro vsem in se za to trudil. Pred časom sem se z nekom pogovarjal, kako bi ga definiral, pa se mi je zdelo, da bi zanj lahko rekel, da je nekakšen slovenski Che Guevara - boril se je, ker je verjel, ni pa dopustil, da bi ga drugi pokvarili. Raje se je umaknil.”

> Odločili ste se za dokumentarno-igrani film, ki pa ga bogatijo ilustracije Damijana Stepančiča. Zakaj taka forma?

“Ker je toliko let živel v ilegali, je zelo malo arhivskih fotografij. Kar sem uporabil, je vse, kar obstaja. Zelo malo pa je tudi posnetkov, saj je bil po vojni nezaželen. O njem vizualnega gradiva ni. Moral sem se odločiti, kako bom nadgradil dokumentarec, da ne bo le skupek 'govorečih glav'. Tako sem skušal sestaviti več vizualnih linij: ena so govoreče glave - sogovorniki, ki so osnovna struktura, druga so ponazoritve pasusov iz romana - vojaki, ki se kot duhovi sprehajajo po današnjem Doberdobu, tretja so ilustracije, ki nam ponazarjajo njegovo življenje, ki do nas prihaja v glavnem prek vnukinjinih anekdot … Njegovo življenje se mi je zdelo 'bigger than life' (večje od življenja samega) in sem ga videl kot nekakšne ilustracije, stripe. Tu je še arhivski del in igrani del, ki govori o dogajanju z romanom, od skrivanja do tega, kako so mu ga ukradli ...”

> To je vaš prvi dolgometražni dokumentarec. Kakšna izkušnja je za vami?

“To je res moje prvo soočenje s pravim dokumentarcem, in moram priznati, da je bil kar težek preskok iz igranega filma. Najteže se mi je zdelo doseči, da tako dolg dokumentarec zdrži. Veliko je treba posneti in veliko izčistiti, da dosežeš določen ritem, formo. To se mi zdi teže kakor pri igranem filmu.”

> Kaj je bilo vaše največje odkritje o romanu?

“Najbolj fascinantno se mi je zdelo, kako zelo si ga je želel napisati. Človek, ki tako debelo knjigo napiše trikrat, si to res želi in mora to izpovedati. Pomeni, da se je prva svetovna vojna res zažrla vanj in je ni mogel izpustiti. Nosil jo je s seboj 25 let, do leta 1940, ko je roman oddal.”

> Pričakujete, da bo vaš film spremenil pogled na roman?

“Mislim, da se s to predzgodbo oziroma predznanjem drugače gleda na roman. Tudi tisti, ki so ga že prebrali, so mi po predpremieri rekli, da ga bodo zdaj še enkrat. Upam pa, da ga bodo prebrali tudi mlajši, srednješolci. Zdi se mi, da se je okrog Voranca ustvaril predsodek, da je težek pisatelj. Upam, da bodo te predsodke premagali in ga začeli ceniti zaradi celotnega opusa.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---