Ljubosumje in žalost na pivu

V koprskem gledališču so prejšnjo sezono sklenili z Albeejevo dramo Kdo se boji Virgine Woolf?, v kateri se hrupno ravsata zakonca, ki nista mogla imeti otrok, pa sta si sina kar izmislila. Letošnjo sezono na malem odru začenjajo z ameriški klasiki nekoliko sorodno angleško igro Dva v režiji Luke Martina Škofa.

KOPER > Besedilo sodobnega dramatika Jima Cartwrighta iz leta 1989 se resda ne more kosati s četrt stoletja starejšo Albeejevo mojstrovino, a tudi tule sta v osrčju zakonca, med katerima prav tako tli veliko neizrečenega, veliko hudega. In napetostim med njima prav tako botruje neznosna bolečina zaradi njunega sinčka, ki pa ... Kdor bo gledal, bo že videl, kaj bi gledalcem kazili ogled.

Tudi Cartwright se ves čas vrača k enemu samemu paru, vendar igralcema naloži zahtevno nalogo - odigrati morata kar štirinajst vlog, upodobiti tako osrednji, povezovalni vlogi lastnikov puba kakor njuno slikovito klientelo, povečini nepopravljive povratnike, ki se v lokal redno zatekajo pred napornim vsakdanom.

Na odru sta samo onadva, igralka in igralec, kar predstavi daje poseben čar - po svojih najboljših močeh morata upodobiti vse, ne samo likov, marveč tudi okoliščine, pričarati morata pubsko vzdušje s hrupom, gnečo in vsem drugim, obenem pa takle kratkočasen koncept omogoči, da v ospredje stopijo glavni “junaki” Cartwrightove igre - najrazličnejši parčki s svojimi radostmi in mnogo številnejšimi tegobami.

Tudi v enourni koprski uprizoritvi se zvrstijo tako introvertirani kakor eksplozivni, tako mlajši in močnejši kakor starejši in šibkejši liki. Vojko Belšak šviga skozi moške, od izgubljenega dečka do ostarelega vdovca. Najbolj gan- ljiv je kot slednji, počasni, utrujeni možakar, ki svojo harmonično ljubezen do pokojne žene izpove v polmraku - oblikovalec svetlobe je Jaka Varmuž - in sprva pomenljivo obrnjen stran od občinstva. Malce pozneje igralec predstavo dobrodošlo poživi kot bolestni in nasilni ljubosumnež, nekoliko preveč karikiran pa je kot odcveteli šarmer, ki ga zgrabi v križu.

Njegova soigralka Mojca Fatur se enako bliskovito preoblači v ženske like: od temperamentne mladenke do zagrenjene starke. Še posebej se izkaže v trenutku, ko se igra prelomi, ko naglo prevešanje v grenki iztek igralka v vlogi lastnice puba napove z minimalistično, a zelo zgovorno obrazno mimiko, takšno, ki pove več kakor tisoč besed.

Osnovne značajske poteze posameznih likov posrečeno nakazujejo že kostumi Lea Kulaša, globlje razlike razkriva njihovo besedje v spretnem prevodu Srečka Fišerja, funckionalno veristično scenografijo, ki igralcema omogoča hitre odhode in prihode, je oblikoval Nac Žuber, medtem ko je Mirko Vuksanović poskrbel za glasbo. Ta povečini ustrezno podčrtava tako živahnejše kakor bolj melanholično odrsko vzdušje, tu in tam še preveč vsiljivo; že sicer presunljivih dramskih prizorov ni treba še potencirati s sentimentalno klavirsko skladbo.

Režiserjeva odločitev, da uprizoritev postavi v osemdeseta leta minulega stoletja, torej v čas nastanka igre, je povsem legitimna, bolj problematičen je le argument zoper umeščanje dogajanja v sodobni čas. V gledališkem listu beremo, da “se ljudje danes ne bi več obnašali tako kot liki v igri”, da danes torej niso več pripravljeni sklepati kompromisov, se prilagajati partnerju in se odreči udobju. Tovrstna utemeljitev utegne pri kom zbuditi vprašanje, zakaj igro potemtakem sploh uprizarjati.

ANDRAŽ GOMBAČ

---