Ljubitelj, ki fotografira profesionalno

350 let Godbenega društva rudarjev je na velike panoje postavljena fotografska razstava o mladostnem orkestru in njegovih rudarskih koreninah. Je delo idrijskega ljubiteljskega fotografa Roberta Zabukovca in bo na Mestnem trgu v Idriji na ogled vse do konca oktobra.

IDRIJA > Ljubiteljski fotograf, Idrijčan Robert Zabukovec, je s svojstvenim foto beleženjem utripa v občini in širše vsaj desetletje nepogrešljiv spremljevalec tukajšnjega dogajanja. Čeprav ima že nekaj razstavne kilometrine, je s premišljeno fotografsko zgodbo o pihalnem orkestru rudarjev in njegovi 350-letnici, z razstavo, ki so jo minuli teden za pol leta odprli v središču mesta, končno nekaj več povedal tudi o sebi.

Godbeniki, ki so po sekcijah in kot orkester, postavljeni v ključne spomenike rudarske dediščine, sočasno izžarevajo svojo mladostno energijo in hvaležnost vsem generacijam rudarjev, ki so omogočile 350-letno glasbeno tradicijo. Preplet sedanjosti in preteklosti in vseh njunih vrednot je skrbno premišljeno postavljen v zgodovinske prostore, ki se podajo zvenu sekcij orkestra. “Trša”, tolkalska je zato postavljena v znamenito rudarsko slačilnico v opuščenem Jožefovem jašku, “nežnejše” flavte v rokah godbenic pa v etnološko rudarsko hišo z družinskim pridihom ... in tako tudi vse ostale na njim primerna mesta. Gre za trdno zgodbo, ki jo Zabukovec brez poznavanja dediščine, ne bi mogel sestaviti zgolj s fotoaparatom.

“Fotografije so resnično premišljene in skušajo povedati kar največ o rudarjih in dediščini, ki so jo v stoletjih ustvarili, in godbenikih, ki iz nje izhajajo. Morate pa zapisati, da je vsebina fotografij nastajala v tesnem sodelovanju z bobnarjem orkestra, Alešem Rejcem in da so se prav vsi godbeniki izkazali kot odlični pripovedovalci zgodbe, kot sva si jo zamislila,” je zapovedal Zabukovec.

Ker fotografije, natisnjene na velika zaščitena platna, spodbujajo živahno razmišljanje o dediščini in so mu mnogi za pripoved stisnili roko, je z razstavo zadovoljen tudi sam.

“Marsikaj bi lahko še izboljšal, a sem generalno z razstavo zadovoljen. Ker sem običajno kritičen do drugih, moram biti tudi do sebe. Brez tega ni napredka. Ker aparat nastavljam ročno, moram biti pozoren na vsako podrobnost med vsebino, kadrom in osvetlitvijo, da lahko to izboljšujem,” je presenetil Zabukovec.

Namreč s tem, da v njegovih zajetnih torbah s fotoaparati in spremljajočo opremo, ni prostora za avtomatiko. V preddigitalni dobi je bil še premlad, da bi začel, kot pravi “na polento”, a je ob avtomatiki digitalnih aparatov kmalu začutil, da ga dolgočasi. “Avtomatiko uporabljam le še ob fotografiranju športnih dogodkov. Čeprav imam obilo opreme, sem jo vedno uravnaval ročno. V zadnjem času pa sem jo tudi zelo poenostavil.”

Šport - Ljubljanski maraton - mu je za posneto “reko” tekačev doslej prinesel najvišjo, prvo nagrado. Da je vse svoje prihranke dolga leta namenjal fotografskemu konjičku, pa je kriva nagradna pot v London, ki jo je dobil na internem foto natečaju Hidrie (tam dela kot tehnolog kakovosti) in nakup sodobnih objektivov v njem. Natečajev sicer ne mara in se jih ne udeležuje. Tudi za nazive mu ni mar. “Rad se udeležim kakšne delavnice. Ravnokar razmišljam o delavnici reportažne fotografije v Franciji. Sicer pa se izobražujem sam in ostajam zvest svoji smeri,” pravi in doda, da bi bil zelo nesrečen, če bi to skušal kdo spremeniti.

Ker je že leta Hiidriin in občinski fotograf in mu vsi priznavajo profesionalnost, bi ga med profesionalci tudi zdavnaj pričakovali. “Ne, imam družino, dva majhna otroka, ki jima želim posvetiti glavnino časa. Fotografija je izziv, velika ljubezen, a samo to. Omogočila mi je obisk zanimivih krajev. Spoznal sem ogromno ljudi, a Idrija je veliko premajhna za profesionalno pot. Tudi kot strojni tehnik se v Hidrii zelo dobro počutim,” je povedal Zabukovec in dodal, da varnost za družinskega moža šteje.

Dela in izzivov mu ne manjka, časa pač. Želi si, da bi razstava o orkestru, obiskala še kakšen kraj. Ne zaradi fotografij kot takih, pač pa zaradi zgodbe, ki jo pripoveduje o Idriji in najstarejšem evropskem pihalnem orkestru, ki deluje v njej.

SAŠA DRAGOŠ

---