Ljubezen na ruševinah vojne

Naslov najnovejšega, že 21. romana Ferija Lainščka je priletel iz pesmi. Strah za metulje v nevihti je zadnji v trilogiji, ki jo je prekmurski pisatelj začel z romanom Ločil bom peno od valov (2003) in jo tri leta kasneje nadaljeval z Murišo. Lainščkovo zadnje delo se od prejšnjih razlikuje tudi po tem, da se ne dogaja ob Muri in na prekmurskih ravnicah, pa niti v prvi polovici prejšnjega stoletja. Študent Marko Hribernik in srednješolka Lilijana se srečata leta 1972 v Zemunu, kjer on služi vojsko ...

KOPER > Metafore se velikokrat rodijo v pesmih. In v eno svojih je Feri Lainšček že pred leti napisal “strah za metulje v nevihti”. Takrat je začutil, da lahko nekaj pomeni. In prišla mu je prav - ne le za naslov romana, prek nje je 18-letna Lilijana Marku spregovorila o svoji ujetosti, stiski. A podtona njenega razmišljanja, ali lahko metulji, če jih ujame nevihta in jim dež zmoči krila, še kdaj letijo, Marko ni znal razbrati. Tudi zato so se poti 21-letnega študenta in temperamentnega, drugačnega, divjega dekleta s precej temno zgodbo, razideta. Srečata se spet leta 1991 ...

Feri Lainšček je že večkrat dejal, da so njegovi liki najprej neke vrste duhovna bitja. Tudi Lilijana je k njemu prišla precej prej, kot je zaživela v romanu. “Moji liki imajo svobodno voljo, ne premikam jih kot figure na šahovnici, ampak sobivam z njimi,” je pisatelj med drugim povedal Carmen Lasić Oven, ki se je z njim v sredo pogovarjala v antikvariatu Libris.

Roman, ki je konec lanskega leta izšel pri Beletrini, je večplasten. Prek ljubezenske zgodbe pisatelj zajame in razgrne čas sedemdesetih let prejšnjega stoletja in čas vojne za Slovenijo. Pri prvem delu trilogije, Ločil bom peno od valov, je v obdobje prve svetovne vojne bolj kot prek zgodovinskih virov vstopal s takrat napisanimi romani. Ko je pisal Murišo, ki se dogaja med drugo svetovno vojno, se je precej pogovarjal s tistimi, ki so jo doživeli ...

Ko pa je hotel z romanom zdrsniti v čas, ki ga je živel tudi sam, se je zataknilo. Vse se mu je zdelo tako blizu, preveč živo ... Potem pa je ugotovil, da je najbolje, če se pri nadaljevanju “svoje literarne zgodovine prejšnjega stoletja” drži notranje strukture prejšnjih romanov. In je (spet) prek ljubezni prišel do vojne; ta pa ni edina stična točka trilogije. V vseh romanih teče reka - v prvih dveh Mura, v Strahu za metulje v nevihti Donava, povsod so sanje in enak pisateljski postopek: “Roman določa neka zakonitost, ki je višja od tiste, ki jo postavlja literarna teorija. Mislim, da mora roman po vertikali razgrniti čas, prostor in kontekst, socialni okvir, po vertikali pa gradi zgodbo in jo veže na junake. In v soodnosu horizontale in vertikale se roman zgodi ali pa ne. Učinkuje le, če je presečišče na pravem mestu, sicer pa ne. Zato so moji literarni junaki, tako kot mi, ujetniki časa in prostora.”

Na predstavitvi v knjigarni Libris je odlomke iz Lainščkovega najnovejšega romana prebirala Vesna Radovanovič, njegova poezija pa je zaživela v intepretaciji pevke in harmonikarke Monike Mlinar.

Če bi se Marku in Lilijani uspelo iztrgati iz hromečega objema okoliščin, ki ju določata, bi se pisatelju morda izpisal srečen konec. “Ko sem 'živel' z Markom in Lilijano, je bilo zelo dramatično. Nisem vedel, kako se bo končalo ...” In konec se je obrnil drugače, kot si je pisatelj želel. “Srečni konci so moja velika želja, že skoraj obsesija. Bitko za srečen konec sem izgubil pri Muriši. Ko sem končal tisti roman, sem se zalotil, da pravzaprav žalujem. Res sem si namreč prizadeval, da Muriša ne bi umrla na tistem mostu ... Ko sem za ta roman dobil kresnika, me je v trenutku razglasitve spreletela misel, da Muriša ni umrla zaman.”

Pa konec, četudi trpek in tragičen, bralcev ne drži stran od Lainščkovega romana. Prva izdaja Strahu za metulje v nevihti je skoraj že pošla, v teh dneh naj bi na police knjigarn prišel drugi natis.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---