“Literature zame ni brez zgodbe”

Jurij Hudolin se je z novim romanom Trst via Ljubljana v petek zvečer vrnil v koprski lokal Miramar, kjer je aprila predstavil že svojega prejšnjega Osnove ljubezni in zla.

KOPER > Svoj novi roman, izdan pri mariborski Literi, je pesnik, pisatelj, urednik, kolumnist, scenarist in prevajalec Jurij Hudolin (1973) v dobršni meri napisal na Primorskem in ga tja tudi umestil. Urednik Orlando Uršič soglaša z oceno, ki je že zakrožila med Hudolinovimi bralci - da je to “njegov doslej najbolj subtilen, nežen, tankočuten roman”.

Pisatelj v romanu sledi Tržačanu in Ljubljančanki, ki se po dojenčkovi smrti razideta in vsak zase, vsak v svojem mestu, nekako nadaljujeta življenje - najbolj ga zanima, kako se odzivata na preživeto. Moški lik je povsem primorski: “Josip Degrassi, rojen leta 1969 v Kopru, očetu Italijanu in mami Slovenki, gimnazijski maturant, zaposlen kot prevajalec pri Il Piccolu, ločen (čeprav še ne na papirju), stanujoč na Via Roma v Trstu, ljubitelj vsakršne literature in zanimivega čtiva, pravzaprav nekakšen zasebni raziskovalec ...”

Hudolin, Cvitkovič in Mljač v Trstu

Jurij Hudolin bo roman Trst via Ljubljana predstavil tudi v ključnem dogajalnem mestu, Trstu. Na prireditvi v okviru Barcolane bo 6. oktobra ob 19. uri nastopil v tamkajšnjem Kulturnem domu, Slovenskem stalnem gledališču. Pridružil se mu bosta še arhitekt Matej Mljač, ki bo odprl fotografsko razstavo, medtem ko bo režiser Jan Cvitkovič predvajal kratkometražni film Vem.

A zgodbe ne pripoveduje le on, marveč se vseskozi pleteta kar dva prvoosebna pripovedovalca. Hudolin je koprskemu občinstvu dejal, da je prebral že več romanov s tovrstnim prepletanjem več glasov: “V svojem sem se za tak način pripovedi odločil, ker z njim lahko najnatančneje artikuliraš samoto dveh, ki živita vsak zase, čeprav želita biti skupaj.”

Njegova zgodba pa zajame še širši prostor, je dodal: “Veliko pove tudi o trmi istrskega človeka, o Slovencih, Hrvatih, Italijanih ... Čeprav tu živimo v sožitju, je zgodovina na nas vseeno pustila svoj pečat, zaradi česar smo različni. A vendar živimo drug ob drugem, s konsenzom nam to uspeva veliko bolje kot s kompromisom.”

Zanimivo, v romanu nam o Trstu pripoveduje Ljubljančan. Ki pa mu istrski svet nikakor ni tuj: “Deset let otroštva sem preživel v Puli, ki je vsaj zame povsem drugačna od tukajšnje Istre. Ker smo doma imeli restavracijo, smo veliko hodili v Trst, ne samo po kavbojke in kavo, ampak tudi po živila. Zato danes knjige tudi ne predstavljam v kulturnem domu, ampak v betoli.” Istro še kar spoznava, saj zadnje čase živi in ustvarja v vasici Grupija pri Savudriji. Obiskuje tudi Trst, ki v katerem odkriva pomembno zgodovino z velikimi osebnostmi - med njimi mu je najdražji pisatelj Italo Svevo. Mesto je pomembno za avstro-ogrsko zgodovino, ki je tudi naša, je poudaril. “Ima pa tudi nekaj, kar sem vzljubil že kot deček, ko sem delal v restaraciji - Italijanke,” se je še nasmehnil.

Orlando Uršič je opozoril, da imajo ženske v Hudolinovi literaturi tudi sicer pomembno mesto; navsezadnje je bil leta 2014 za kresnika nominiran z romanom Ingrid Rosenfeld, ki ima žensko že v naslovu.

Pisatelj pravi, da skuša biti v vsaki novi knjigi drugačen, svež: “Mislim, da mi je v novem romanu uspelo, ker sem se vživel v svojo dušo odraslega človeka, kjer ni več nobenega vonja po otroštvu. Tukaj prvič ni nobene reminiscence iz otroštva, govorim le s stališča odrasle osebe, ki se zaveda svojega položaja v družbi in seveda prijateljstva, ljubezni in drugega, kar človeka dela zadovoljnega.”

Uršič je dodal, da je Hudolinov jezik v novem romanu poetičen, mestoma eruptiven, sicer pa zelo zgoščen. Hudolin ni pristaš jezikovnega eksperimentiranja: “Literature zame ni brez zgodbe. Takšen jezik je privrel sam od sebe. Najprej sem hodil v hrvaško šolo, kjer smo imeli tudi srbski jezik, v mojem okolju so bili Italijani, potem sem se vrnil v Slovenijo in k slovenskemu jeziku, tu so bili še romanski jeziki, veliko sem hodil po Nemčiji in balkanskih deželah ... Ta čobodra jezikov je naredila svoje, tako da nobenega jezika ne znam posebej dobro. To za jezikoslovca ne bi bilo dobro, moji bralci pa pravijo, da jim je všeč.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---