Likom pusti, da spregovorijo

Kakorkoli, drugi roman Polone Glavan, je obsežno čitvo, a bere se ga hitro, na dušek. Glasovoma prvoosebnih pripovedovalk - 17-letne dijakinje Lili in študentke Alje - je pisateljica “prisluškovala” pet let in pol in napisala roman, ki govori o našem tu in zdaj. Ter o nacionalizmu: temi, o kateri radi molčimo.

KOPER > Polono Glavan zanima družba, v kateri živi. Protislovja, problemi, paradoksi sedanjosti segajo preveč globoko vanjo, da bi jih lahko preslišala ali pred njimi zamižala. Njen romaneskni prvenec Noč v Evropi, ki je pri Študentski založbi izšel pred 13 leti in bil med nominiranimi za nagrado kresnik, sicer ni bil iz te zgodbe; revščine, potisnjenosti na (družbeni) rob in socialne izključenosti se je lotila v zbirki kratke proze Gverilci (Študentska založba, 2004), za katero je prejela nagrado zlata ptica. Med njimi je bila tudi Nenavadna identiteta Nine B., zgodba, v kateri se mlado dekle sprašuje, kako jo določata nacionalnost in nacionalna zgodovina. Takrat je pisateljico ta tema začela še bolj intenzivno zanimati in kot je takrat povedala v intervjuju za revijo Literatura, vznemirjati do te mere, da jo je želela dodobra obdelati v romanu.

V Karkoli (pri Beletrini so ga izdali konec lanskega leta) je prek vzporednih govoric prvoosebnih pripovedovalk - 17-letne Lili in študentke Alje - izpisala razvojni in družbeni roman, v katerem se z zajetno mero družbene občutljivosti loteva (problema) nacionalne identitete ter odpira aktualno vprašanje nacionalizma, ksenofobije in nestrpnosti - in to v legah, kjer osebno drsi v politično.

Roman raste iz intimnih zgodb protagonistk, ki sicer živita v istem mestu, Ljubljani, a zdi se kot da v vzporednih značajskih, ideoloških pa tudi jezikovnih svetovih. Empatično, razmišljujočo aktivistko Aljo je pisateljica izpisala v standardnem jeziku, za energično Lili pa izbrala sleng. Kot je povedala pred dnevi na Pogovorih o branju, ki jih koprski Kulturni klub pripravlja v sodelovanju s Slavističnim društvom in Gledališčem Koper, je jezik njeno glavno sredstvo karakterizacije: “Po duši nisem vsevedna pripovedovalka, likom pustim, da spregovorijo in tako pokažejo svoj značaj. Jezik izberem hkrati z likom, takrat mu določim tudi ton, v katerem bo govoril.”

Lili je že takoj zaslišala v slengu, polnem hrvatizmov, kar je paradoks, saj najstnica, še zlasti po tem, ko zanosi, precej nekritično sprejema nacionalistične ideje svojega fanta Marsa, pripadnika skrajno desničarske skupine, ki zagovarja “čistost naroda” ter seveda prezira in sovraži čefurje.

Polona Glavan (1974) je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomirala iz angleščine in primerjalne književnosti. Njena dela so uvrščena v številne domače in tuje antologije ter prevedena v več kot deset jezikov. Prevaja dela iz sodobne ameriške, angleške in irske književnosti.

Alja je “na drugi strani”; fanta ima na Irskem, želi si odpotovati k njemu, zato kot študentka angleščine priložnostno dela. Tudi inštruira, kar jo pripelje do Senada, dečka priseljencev iz Bosne - soočenje z revščino, kakršne ni poznala, in socialno izključenostjo, Aljin aktivizem še stopnjuje ... Svetova Lili in Alje se srečata le za hip; pisateljica pa se ogne pastem demonizacije oziroma idealizacije: liki so “živi” in kompleksni. “Niti približno se ne postavljam na isto raven, a že med študijem primerjalne književnosti so mi bila blizu Flaubertova poetična načela. Zlasti neprizadetost - bralec ne sme videti, kje je avtorjevo srce,” je Polona Glavan še povedala v pogovoru z Jasno Čebron in napovedala, da v literaturi še naprej ostaja v sferi družbenega. Čeprav ta hip še ne piše nič novega: “Nujni del ustvarjalnega procesa je tudi nulta točka, ler, prazno obdobje, kakorkoli že temu rečemo. To je obdobje dvomov, ko pisatelju ni prav lahko, a nove ideje pač potrebujejo prostor - in čas.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---