Le še ena izvedba velikih mojstrovin

Sloviti Dunajski simfoniki so na ponedeljkovem koncertu v Cankarjevem domu postregli s simfoničnimi uspešnicami, od ruskih do francoskih.

DUNAJ > V Zlatem abonmaju Cankarjevega doma so nastopili Dunajski simfoniki, ne filharmoniki, da ne bo pomote. Tako prvi kot drugi se sicer uvrščajo med najboljše svetovne orkestre, vendar pa simfoniki le ne premorejo tiste karizme, spoštovanja in slovesa, ki veje okrog filharmonikov. Saj veste, filharmoniki so tisti, katerih tradicionalni novoletni koncert se na novega leta dan razlega iz skoraj slehernega televizorja po Evropi.

Oba orkestra sta kulturna ambasadorja dunajske glasbene tradicije, vsak na svoj način in s svojo vlogo. Dunajski simfoniki so znani predvsem po izjemni številnosti koncertnih nastopov. Enega od teh so v ponedeljek namenili slovenskemu občinstvu, z njimi pa je tokrat pripotoval eden vidnejših švicarskih mojstrov taktirke Charles Dutoit.

Za slovenski nastop je maestro izbral tri simfonične bestsellerje, če lahko tako rečemo odlomkom iz baletnih suit Romeo in Julija ruskega postromantika Sergeja Prokofjeva, Preludiju k favnovemu popoldnevu francoskega impresionista Clauda Debussyja in klavirskim Slikam z razstave - spomin na Viktorja Hartmanna Musorgskega, ki jih je v orkestrske zvoke prelil Maurice Ravel.

Tri ključna dela simfonične glasbene tradicije so to: prvo ker s svojimi 52 točkami še danes velja za eno najobsežnejših in najzanimivejših del plesnega gledališča v evropski glasbeni tradiciji, drugo ker je eno temeljnih del evropskega glasbenega impresionizma, in tretje, ker je tako značilno rusko, tako barvito, tako bujno in tako enkratno. Ko človek posluša katerokoli od njih, ima, ne da bi hotel ali želel, visoka pričakovanja in le redkokdaj se zgodi, da izvedba prekosi že ničkolikokrat ponujene interpretacije Bernsteina, Karajana, Mehte, Lorina Mazela, Abbada ...

Po drugi strani pa se zdi, da vsa tri na enem koncertu dajejo vtis nekakšne predoziranosti, kot bi si človek ne utegnil oddahniti od že znanega in velikokrat slišanega. Prav zato je menda še toliko bolj razumljiva želja poslušalca po izvirnosti, drugačnosti, svežini interpretacije, ki bi zaznamovala vsaj eno od njih.

Koncert Dunajskih simfonikov in Charlesa Dutoita v tem smislu, žal, ni izpolnil pričakovanj. Tri velike mojstrovine evropske glasbene zakladnice so doživele še eno od neznanskega števila dobrih izvedb, ki pa ne bo ostala v spominu kot nekaj nepozabnega.

BRANKA KLJUN, Radio Koper

---