• Ksenija Jus: “Človeštvo v tem trenutku najbolj 
potrebuje  - poleg srčnosti in medsebojnega 
povezovanja - znanje.”
    Ksenija Jus: “Človeštvo v tem trenutku najbolj potrebuje - poleg srčnosti in medsebojnega povezovanja - znanje.”
    Foto: Maja Pertič Gombač

Ksenija Jus prejela nagrado mira

petek, 15. januar 2016, 06:00

Nagrado mira, ki jo ženski odbor Slovenskega centra PEN Mira podeljuje domačim ustvarjalkam za “izjemne dosežke na področju literarnega ustvarjanja in premišljevanja o literaturi in kulturi ter celostne osebnostne drže”, je sinoči Narodni galeriji v Ljubljani prejela Ksenija Jus.

LJUBLJANA > Naša prva uradno poklicna kantavtorica Ksenija Jus (1972) je izdala deset avtorskih albumov, njene pesmi so bile prevedene v nemški, angleški, poljski, bolgarski, češki, slovaški, bosanski in srbski jezik, je članica Ženskega pevskega zbora Kombinat, delujočega v okviru zavoda Novi kombinat, ki jo je nominiral za nagrado.

Nagrada mira je poimenovana po pisateljici in nekdanji predsednici Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega centra PEN Miri Mihelič, ime pa namiguje tudi na mir in miroljubnost ter na mitološko miro, rastlino, ki ima sposobnost celiti rane. Za nagrado, ki jo je leta 2013 kot prva prejela Jolka Milič, predlani pa Maja Haderlap, je bilo lani nominiranih več ustvarjalk. Žirija, ki so jo sestavljali Irena Novak Popov, Maja Haderlap, Tatjana Pregl Kobe, Andrej Detela in Katja Mihurko Poniž, je presodila, da si jo med nominiranimi zaslužijo tudi Maja Novak, Silvana Paletti in Evelina Umek. A izbrati je bilo treba samo eno. Z nagrado Kseniji Jus izrekajo “priznanje kritični in angažirani avtorici mlajše generacije”.

Žirija v njej vidi ustvarjalko, ki se brezkompromisno odziva na slabosti in anomalije sodobne družbe: “V njenih delih odkrivamo drzno kritiko, neprizanesljivo ironijo, včasih tudi ciničen pogled, ki pa ne preglasi močne lirične izpovednosti njenih pesmih. Z njimi odpira prostor dialoga in spodbuja osebnostno integriteto žensk in spremembo družbene paradigme.”

> V novo leto smo vstopili obdani s kot britev ostro žico. Kdo zmaguje: tisti, ki si podajajo roke, ali sejalci strahu, če navajamo vašo Pesem upora , himno zbora Kombinat? Naj obupamo ali upamo?

“Žica je simbol strahu in strah je orodje nasilja, ki vselej rezultira v pomanjkanju človeške empatije. Slovenska skupnost se je prebudila v resničnost, ki nam je ponudila priložnost, da spremenimo kolektivno zavest, zavihamo rokave in skupaj postanemo močnejši. Odkar se namreč ljudje zavedamo obstoja, so med nami živeli posamezniki, ki so nekje na poti življenja obrnili hrbet skupnemu dobremu in postali sejalci strahu. V tisočletjih obstoja so se združevali v 'javne' in skrivnostne organizacije ter sekte. Nam, človeškim, pa je dana milost, da se z upanjem in vero v boljši sedaj in jutri borimo. Človeštvo v tem trenutku najbolj potrebuje - poleg srčnosti in medsebojnega povezovanja - znanje. Sejalci strahu bodo nedvomno želi, kar jim je uspelo zasaditi, a bodo to tudi sami zaužili. Lahko jim voščim dober tek in nadaljujem pot z ljudmi, ki čutijo, kot čutim sama.”

> Ste bolj verjeli, da pesem lahko kaj spremeni, premakne, izboljša, pred 20 leti, ali pa večjo moč prav nabrušene besede občutite danes?

“Ne vem, zakaj sem od najstniških let brez kančka dvoma verjela, da smo ljudje ustvarjeni zato, da prinašamo v svetove, kamor sonce še ni posijalo, spremembe. Besede in glasba, s katerimi hodim skozi življenje, mi predstavljajo edini logični način dajanja in sprejemanja, so luč iz vesolja, od koder izviramo in kamor se vračamo. Tako kot pred 20 leti tudi danes verjamem, da lahko spremenimo svet, če smo seveda najprej pripravljeni spoznati lastne potenciale in graditi sebe, s tem pa tudi spreminjati vzorce vsiljenega 'temnega' kolektivnega. Začne se pri vsakem od nas, od znotraj, in se širi navzven.”

> V zapisih o vas in vašem delu praviloma preberemo, da si o vsem upate spregovoriti brez dlake na jeziku. Res? Je tudi kaj, o čemer ne more prepevati niti Ksenija Jus?

“So. Obstaja ali - bolje - je obstajalo nekaj, kar mi je predstavljalo določen napor in blokado. Do septembra lani sem imela kljub redkim poskusom težave pri izražanju najintimnejših misli, povezanih s tistim, čemur pravimo medsebojni partnerski odnosi. A mi je življenje ponudilo priložnost, da spremenim tudi to. Zato trenutno ustvarjam literarno-glasbeni album Katedrale ljubezni. To naj bo za zdaj vse, kar bi želela deliti s skupnostjo. Naj pesmi govorijo same zase, ko bodo dozorele.”

> Mineva eno leto, odkar ste z Janijem Kovačičem, Petrom Andrejem in Matejem Krajncem javno predstavili vpis kantavtorstva med poklice. Koliko poklicnih kantavtorjev imamo danes in kako se vam godi?

“Nagrada mira je pravzaprav prvo strokovno literarno priznanje žanru, česar se veselimo mnogi, ki smo na ramenih kantavtorskih velikanov naše skupnosti (Pengov, Kovačič, Brecelj, Mef, Koležnik ...) že v osnovi videli dlje. Da o velikanih svetovnega formata niti ne izgubljam besed. Upam, da bodo tisti, ki prihajajo za nami, znali pogledati še dlje. Trenutno sva - vsaj po podatkih, ki so mi dostopni - v Republiki Sloveniji kot kantavtorja registrirana Matej Krajnc in jaz. Verjamem, da se bo v prihodnosti za ta čudovit, a trd in garaški poklic, ki žal praviloma ne prinaša kruha, odločalo še več mladih. V veliko pomoč bi bilo pravilno razumevanje kantavtorstva, ki ga mnogi zaradi elementarnega neznanja enačijo z glasbeno industrijo. V tem svetu, kjer so vrednote obrnjene narobe, je to logično, a nekdo mora vztrajati in orati ledino. Kdor želi jesti poceni in hitro prebavljivo, bo pač to tudi jedel. Tisti, ki si želijo tudi nekaj duhovne mane, pa nas pogosto poiščejo sami.”

> Nagrado mira si zaslužijo literarne ustvarjalke, ki so se izkazale tudi in zlasti s pogumom, junaštvom. Kdo je junakinja za vas?

“Junakinje, ki so me spremenile in me spreminjajo, so ljudje preteklosti in sedanjosti, snopi redkih žarometov, ki jim je uspelo nekako perforirati avro tisočletja dolgega patriarhalnega sistema. Ker se je le redkim ženskam uspelo zapisati v uradno zgodovino človeštva, sem jih praviloma morala poiskati kar sama. In sem tudi jih. Najprej je tukaj majhen kamen, Willendorfska Venera iz prazgodovine, vsem nam trajni opomin, da smo eno. Potreba po dominaciji nad spolom je težava, s katero se morajo najprej ukvarjati nerazsvetljeni moški, ki želijo živeti v mraku preteklosti, strahu in globokega človeškega sna. Lep dokaz najgloblje človeške hrabrosti, ki je predvsem srčnost, pa mi predstavlja lik in dejanje gospe Štefke Kučan, ki se me je globoko dotaknilo. Kaj nas uči njeno decembrsko dejanje? Kdor zares ljubi, je pripravljen izpostaviti svoje življenje in brez strahu stopiti pred obličje sovraštva ter mu ponuditi čaj. Je kdo od nas sposoben tako velikega dejanja?”

ANDRAŽ GOMBAČ


Povej naprej: