Krava, koruza, žganje ... in pravo

Eden najbolj znanih slovenskih odvetnikov Peter Čeferin je predsinočnjim v Kosovelovi knjižnici v Sežani predstavil svojo četrto knjigo zgodb 100 sodnijskih. Vse so resnične, saj jih je doživel na 50-letni poklicni poti. Napovedal je še četrto, vendar strokovno knjigo, v kateri bo na osnovi arhivskega gradiva zajel zgodovino odvetništva na Slovenskem od Prešerna naprej.

SEŽANA > “V tej knjigi je sto zgodb, 100 sodnijskih nosi naslov. Vse so se začele, nadaljevale ali končale na sodišču. Vse so resnične in za vse velja, kar sem zapisal že v uvodu prve knjige: dogodki v resničnem življenju so pogosto bolj neverjetni od opisov izmišljenih dogajanj v še tako šokantni literaturi,” je o svoji tretji knjigi povedal Peter Čeferin. V Kosovelovi knjižnici se je z njim pogovarjal Orlando Uršič, urednik založbe Litera, ki je izdala knjigo.

Rekli so mu “kmečki odvetnik”

Vsebine kratkih in hudomušnih zgodb, mestoma satiričnih, predvsem pa polnih življenjskih resnic, ki jih je odvetnik z najdaljšim stažem v državi združil v lično oblikovani knjigi, so vezane na njegovo poklicno življenje in na spomine, ki so se mu porajali, ko je prebiral svoje odvetniške spise oziroma pravne primere.

Čeprav so ti obsežni, je najstarejši član odvetniške pisarne Čeferin v odličnem pripovednem slogu njihove vsebine strnil na eno ali dve knjižni strani. V njih je mojstrsko in z izjemnim občutkom za fasciniranje bralca izluščil predvsem tisto, kar daje zgodbicam vrednost. Tako je v sodnih dvoranah znal prepoznati najboljši humor, najbolj neverjetno izrečeno kazen, najbolj smešne zagovore, najbolj nenavadne tožbe, najbolj šokantne odzive vseh vpletenih in še marsikaj, kar popestri njegove zgodbe.

Beremo o sestri in bratu, ki sta po drugi sestri podedovala vsak pol krave, pet kilogramov koruze in 27 litrov žganja, vendar je brat vse zapravil. Zato ga je sestra tožila, sodniku pa se je možakar ponesrečeno zagovarjal, da je kravo prodal za stroške pogreba, koruzo so pojedle miši, žganje pa so popili ob bedenju pri pokojni, saj da “je bila žalost tako velika”. Pa o prešuštvu med starejšima zakoncema, o hudem strahu prič, o kaznovani državni tožilki, o pravdanju na zalogo, o tem, kdaj odvetnik lahko zapusti obravnavo, o sodbi zaradi očetovstva in še veliko tega.

Čeferin je povedal, da se je na začetku svoje poklicne poti ukvarjal s civilnim pravom in zagovarjal predvsem preproste ljudi, zato so mu rekli tudi “kmečki odvetnik”. Poudarja, da raje zagovarja kmeta kakor intelektualca - ker kmet zaradi svoje preproste logike zadeve takoj razume, intelektualec pa o njih na dolgo razpravlja.

“Za kmečkega odvetnika sem veljal do znamenitega sodnega procesa na Kosovu leta 1989, kamor sem šel zagovarjat 19 rudarjev, ki jim je grozila smrtna kazen. Ta primer je bil zame višek kazenskega prava in od tedaj delam le na tem področju,” je pojasnil. Povedal je še, da je v svoji dolgi karieri zagovarjal vsaj 55.000 strank, iz skromnih začetkov v mali pisarni v Trebnjem pa so se Čeferinovi razvili v odvetniško pisarno s 40 zaposlenimi.

Vse za stranko

O svojem načinu dela pravi: “Moja naloga ni, da ugajam tožilcu in sodniku, ampak da naredim vse, prav vse, kar je v moji moči, da olajšam položaj svoje stranke. Zato sem bil marsikdaj tudi v sporu s teorijo, kar mi seveda kolegi očitajo.”

Pred to knjigo je Peter Čeferin v zadnjih nekaj letih izdal še tri leposlovne knjige: Moje odvetniško življenje, Valat in Moje zgodbe.

“Sicer me takšno pisanje navdušuje in v njem uživam, a mislim, da sem s temi štirimi knjigami svoje literarno delovanje zaključil. Pripravljam pa še strokovno knjigo - o zgodovini odvetništva na Slovenskem. Menim namreč, da je treba slovenskemu narodu pokazati, kaj in kdo so bili slovenski odvetniki, kaj vse so naredili za slovenski jezik, vladavino prava in še marsikaj. Na gradivo sem naletel v arhivu odvetniške zbornice, ko sem delal doktorat. Menim, da je taka knjiga moja dolžnost,” je večer sklenil Peter Čeferin, ki ga Kraševci poznajo tudi po njegovi pokojni ženi iz Opatjega sela.

LEA KALC FURLANIČ

---