Krasznahorkai: od madžarskega blata do japonskega vrta

László Krasznahorkai (1954) je že s svojim prvim romanom Satanski tango (Sátántangó), objavljenim leta 1985, pritegnil veliko pozornost madžarske literarne kritike in publike. Toliko bolj, ker poetike tega romana ni bilo mogoče primerjati s prevladujočimi trendi v madžarski književnosti tistega obdobja.

László Krasznahorkai Foto: Martina Kenji
László Krasznahorkai Foto: Martina Kenji

Sugestivni, meandrasto dolgi stavki; vrtoglava večpomenskost dogajanja; apokaliptične, groteskne scene, ki jih ni moč brati kot politične alegorije, zato pa temeljno preizprašujejo možnosti odpora proti vladajočemu ustroju …, vse to je le nekaj značilnosti Krasznahorkaijeve pisave.

Hitro razkrita skrivnost madžarske književnosti

Na prvi pogled se zdi, da Krasznahorkai oživlja tradicijo velikih romanov (poznega) modernizma (omenimo Kosztolányija in Máraija, oziroma Kafko in Bulgakova) v nasprotju z relativizacijo pripovedne moči in z opuščanjem zgodbe v književnih eksperimentih druge generacije madžarskih potmodernistov (Garaczi in Darvasi, denimo), ki so se naslanjali na kanonska postmodernistična dela Esterházyja, Nádasa in Mészölya.

Tudi naslednji avtorjev roman Melanholija upora (Az ellenállás melankóliája, 1989) pomeni nadaljevanje podobne poetike. Junaki in njihovi medsebojni odnosi so si v teh dveh delih presenetljivo podobni, oba romana imata isto svetotvorno logiko, ki jo narekuje vseobsegajoče Zlo. Upor, pravzaprav privid upora, je eden vodilnih motivov obeh romanov: manipulator Irimiás v Satanskem tangu med prebivalci naselja spodbuja vstajo proti stanju, v katerem živijo; med romanesknimi liki izstopa Doktor, ki uteleša “notranji“ odpor in hkrati njegovo nemoč. Obe obliki, zunanji in kreativni notranji upor, najdemo tudi v Melanholiji upora.

Prvo raven predstavlja osnovna pripovedna linija romana: v provincialno mestece na jugu Madžarske pride skrivnostna cirkuška družina z ogromnim kitom in karizmatičnim pohabljencem Knezom, ki privablja skupine nezadovoljnežev iz bližnjih naselij. Knezovo mesijanstvo je še bolj dvoumno in nedoločljivo od Irimiásevega. Neposredno po Knezovem odhodu iz cirkuške skupine in kraja pride do množične vstaje in razdejanja, kar mora na koncu romana ustaviti vojska z vstopom v mesto. Doktorju iz Satanskega tanga v mnogočem ustreza gospod Eszter; njegova reakcija na brezup provincialnega življenja se prav tako odraža skozi samoizolacijo in posvečenost spekulativni misli.

Strog, formalni okvir obeh romanov skriva variranje in vrtenje strukturnih povezav med figurami, motivi, celimi prizori na različnih ravneh, kar postopoma krepi nedoločenost in nestabilnost njihovega pomena, celo omahljivost: v trenutku so lahko obsijani z avro sakralnosti, že v naslednjem polni zlovešče teme! Sugestivnost Krasznahorkaijeve poetike privlači nove in nove bralce, jih meče v labirinte tekstov, v zapeljivo konfuzijo znakov in simbolov, v kateri se zlepljajo prvine sakralnega in trivialnega, grotesknega in sublimnega.

Satanski tango in Melanholija upora nista dolgo ostala velika skrivnost madžarske književnosti. Nemški prevod Satanskega tanga je bil objavljen že leta 1990, dve leti kasneje še prevod Melanholije upora (obe deli je prevedel Hans Skirecki). O Melanholiji upora je bilo v vodilnih nemških medijih objavljeno več kot sto zapisov, roman pa je prejel tudi eno največjih priznanj nemške kritike: žirija radia Südwestrundfunk, sestavljena iz 31 literarnih kritikov iz Nemčije, Avstrije in Švice, je podelila pisatelju letno nagrado za najboljši roman objavljen na nemškem govornem področju (Preis der SWR-Bestenliste) že leta 1993.

Krasznahorkai je tako v devetdesetih postal novo, nespregledljivo ime za tisto, kar tradicionalno imenujemo svetovna književnost. Največ zaslug za to ima anglosaksonska recepcija (zahvaljujoč prevodom Georga Szirtesa), ki je avtorju od konca devetdesetih do danes vse bolj naklonjena. O Krasznahorkaiju so tako pisali hvalospeve W. G. Sebald, Susann Sontag, vplivni kritik revije The New Yorker James Wood ... K zasluženemu slovesu madžarskega pisatelja so vsekakor doprinesli tudi filmi, ki jih je po njegovih romanih oziroma scenarijih posnel Béla Tarr in ki jih današnja filmska kritika vršča med vrhunske stvaritve sodobnega evropskega filma: Prekletsvo (Kárhozat, 1988), Satanski tango (1994), Werckmeistrove harmonije (Werckmeister harmóniák, 2000), Moški iz Londona (A londoni férfi, 2007) in Torinski konj (A torinói ló, 2011) .

Veter v pisateljevih jadrih

Z razpadom Vzhodnega bloka je Krasznahorkai dobil veter v jadra in od tedaj je Madžarska le ena njegovih življenjskih destinacij, avtor namreč živi tudi v Nemčiji, Franciji, Španiji, Angliji, ZDA, na Kitajskem in na Japonskem. To seveda spreminja njegovo poetiko v smer potopisne in metafizične proze: roman Vojna in vojna (Háború és háború, 1999) je najpomembnejši roman novega obdobja Krasznahorkaijevega pisanja. O njegovem ugledu med pisateljskimi kolegi govori tudi podatek, da mu je Allen Ginsberg za pisanje odstopil svoje stanovanje v New Yorku, kjer se tudi odvija dogajanje v večjem delu tega romana.

Toda, kot bi furiozni apokaliptični naboj, ki povezuje doslej naštete Krasznahorkaieve romane, zlagoma pojenjaval v prozi, ki jo kasneje piše navdihnjen s krajino, vsakdanjikom in duhovnostjo Daljnega vzhoda. Med temi romani, kratkimi zgodbami in eseji je nemara najbolj zanimiv meditativni roman S severa breg, z juga jezero, z zahoda poti, z vzhoda reka (Északról hegy, Délröl tó, Nyugatról utak, Keletröl folyó, 2003), ki se dogaja v japonskem Kjotu, kjer je madžarski pisatelj nekajkrat dlje časa bival.

Prevodi okoli nas

V pričakovanju slovenskega prevoda Melanholije odpora, ki bo pri Cankarjevi založbi izšla prihodnje leto, omenimo, da je bil Krasznahorkai zadnja leta prevajan tudi v hrvaški in srbski jezik. Prvi pomembnejši prevod se je pojavil v Beogradu leta 2013, Melanholijo upora je v srbščino prevedel Marko Čudić, (založba Plato), letos pričakujemo tudi hrvaški prevod Angéle Pataki za založbo Šareni dućan iz Koprivnice. Čudićev prevod je navdušil književno kritiko in pisatelje, prav tako pred kratkim objavljen hrvaški prevod Viktorije Šantić romana Vojna in Vojna (Oceanmore, Zagreb, 2014.).

Tudi naši zahodni sosedje Krasznahorkaia spoznavajo z zamudo, v Italiji je lani izšla Melanholija upora (La melancolia della resistenza, Zandonai, 2013), v prevodu Dóre Mészáros in Bruna Ventavolija.

NEVEN UŠUMOVIĆ

Prevedla Irena Urbič


Najbolj brano