Kraljeve stopinje ob morju

Tone Kralj (1900-1975), eden najpomembnejših slovenskih likovnikov minulega stoletja, je svoj posebni odnos do Primorske in navezanost nanjo upodobil na stenah več kot 40 cerkva, od Prema prek Hrenovic, Avberja, Pevme, Soče do Katinare. Njegovo angažirano, z domoljubjem in protifašizmom prežeto stensko slikarstvo, ki je nastajalo od poznih 20. do zgodnjih 60. let minulega stoletja, je dobro znano in tudi raziskano, donedavna pa je le malokdo vedel za Kraljevo “izolsko poglavje”.

IZOLA > Da je Tone Kralj od leta 1962 pa vse do smrti imel atelje tudi v Izoli, je na razstavi Pečarič in sodobniki, ki bo v piranski galeriji Hermana Pečariča postavljena do 22. marca, opozoril kustos Dejan Mehmedovič. Na razstavi Tone Kralj v Izoli, ki bo v galeriji Insula na ogled do 18. decembra, pa je predstavljena Kraljeva zapuščina v slovenskih obalnih mestih - slika Rapallo (1943), ki jo hranijo v koprskem Pokrajinskem muzeju, ter serije grafik v lasti Občine Izola.

“Vse življenje sem hodil svoja pota. Sistematično delal po Primorskem, in moja največja želja je, da bi dokončal, kar sem začel. Namenil sem se v Izolo. In tam, v Gregorčičevi ulici, stoji majhna, 461 let stara hišica, ki bi jo preuredil v galerijo, v kateri bi bila moja najboljša dela. Ne zase, po smrti bi jo prepustil občini oziroma javnosti. Upam, da se mi bo ta želja izpolnila na večer mojega življenja,” je leta 1962 zapisal Kralj, ki ga izolske občinske oblasti sicer niso uslišale; stalno postavitev so mu postavili v Kostanjevici na Krki.

Mehmedovič, ki je zasnoval tudi izolsko razstavo, predvideva, da je umetnik prišel v Izolo na priporočilo oziroma vabilo prijatelja, duhovnika Hermana Srebrniča. Kralj naj bi Izolo izbral, ker je bila “arhitekturno čista”. Nad posegi arhitekta Eda Mihevca v Kopru in Portorožu menda ni bil navdušen. Katera dela so nastala v Kraljevem izolskem ateljeju, stroka doslej še ni raziskovala, za zdaj je znano le, da naj bi na Gregorčičevi 74 naredil osnutek za svoj nagrobnik. Dobro desetletje, ko je imel Kralj atelje v Izoli, po mnenju kustosa ni pustilo pečata v umetnikovem opusu. “Njegova likovnost tudi v tem času ostaja odmaknjena od lahkotnosti in barvne sproščenosti značilnega mediteranskega 'štiha',” pravi Mehmedovič in dodaja, da je bil Kralj zavezan idejnemu izpolnjevanju umetniškega creda, ki ni neposredno povezan z obmorskim prostorom, ampak usmerjen v širšo “identiteto slovenskosti”.

Na razstavo je uvrstil dela, ki pričajo o Kraljevi zapuščini v obalnih mestih, tista, za katera predvideva, da so se v Izoli in Kopru znašla v letih, ko je umetnik bival tu. Slika Rapallo je na Primorskem zagotovo eno bolj znanih Kraljevih del. Alegorično upodobitev trpljenja Primorcev pod fašizmom, razkosanja Primorske, ki je bilo posledica Rapalske pogodbe, podpisane leta 1920, je Kralj naslikal leta 1944, ko je v Slivju delal stenske poslikave v cerkvi Sv. Martina. Od takrat ima posebno mesto v kolektivnem spominu, krasila je številne knjižne naslovnice in je tudi zaščitni znak stalne zbirke novejše zgodovine v Pokrajinskem muzeju.

Občina Izola hrani grafične liste iz različnih Kraljevih serij. Vse so tipični predstavniki umetnikovega creda, tako kot ves njegov opus zaznamovani z ekspresionizmom, tematsko pa navezani na izhodišče “nove stvarnosti”. To umetniško gibanje je zagovarjalo načelo, naj umetnost govori o življenju - tu in zdaj. Kralj je tako upodabljal motive iz kmečkega in delavskega vsakdana pa tudi vojne prizore. Na izolski razstavi lahko vidimo dva grafična lista iz serije Vojna, ki je nastala v letih 1944 in 1945, grafike Trbovlje, Nesreča, V jarku in Za kruhom iz serije Črno zlato (1953), kjer je upodabljal življenje rudarjev. Najstarejše delo na izolski postavitvi je lesorez Ohcet iz ciklusa Zemlja (1934). Na tem grafičnem listu je med drugim ob umetnikovem podpisu in podatku, da je bil razstavljen leta 1954 na beneškem Bienalu, pripisano še: Izola, Gregorčičeva 74.

Kot pravi Mehmedovič, je glavni namen razstave opomniti na “prisotnost velikega umetnika v Izoli” in prizadevanje, da to ne bi šlo v pozabo. Morda pa razstava prinesene še kakšno dragoceno pričevanje Izolanov ali raziskovalcev umetnikovega življenja in dela, ki bo pomagalo sestaviti mozaik Kraljevega “izolskega poglavja”.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---