Kot ranjena ptica, pri tridesetih prestara za Hollywood

“Ne mine mesec, da se ne odkrije kaj novega o goriški igralki Nori Gregor,” pravi Igor Devetak. Na univerzi v Pensilvaniji v ZDA so tako pred časom odkrili korespondenco med Noro in Almo Mahler, soprogo skladatelja Gustava Mahlerja (ter kasneje arhitekta Walterja Gropiusa in pisatelja Franza Werfela). Pojavljajo se pisma, fotografije, gledališke kritike, filmske novice in tudi novi ”noragregoristi”, raziskovalci njenega življenja, občudovalci njenega šarma in igralskega talenta.

GORICA > Med slednjimi je tudi Dunajčanka Cristine Casapiccola, pisateljica in prevajalka, ki je igralko odkrila pred tremi leti, ko je v prevod dobila roman o Nori Gregor izpod peresa goriškega avtorja Hansa Kitzmüllerja. Pohvali se, da je prva avstrijska ”noragregoristka”. Od tedaj je zbrala kar nekaj novih podatkov, med drugim je prav ona odkrila korespondenco z Almo Mahler. Med pismi se je pojavilo tudi tisto Ade Benigni, Norine spremljevalke v Čilu, kjer je živela zadnja leta življenja. “Iz tega pisma je mogoče jasno razbrati, da Nora ni storila samomora, ampak, da ji je upešalo srce,” dvome o Norini skrivnostni in zgodnji smrti razblinja Casapiccola. Posvetila se je tudi usodi Norine dediščine, ki je bila, po zapisih notarja, delno prenešena v Gorico in se, kot zatrjuje raziskovalka, gotovo še skriva na podstrešjih goriških hiš.

Danes bodo v predverju gledališča Verdi v Gorici ob 18. uri govorili o nemško govoreči kulturi med Gorico in Dunajem v času Nore Gregor, jutri ob 20.30 pa bo tamkaj na sporedu mednarodna koprodukcijska predstava Nora Gregor, skriti kontinent spomina, ponovili jo bodo v torek, 31. marca v gledališču Rossetti v Trstu. Srečanje z Noro - Pogovor s poglavitnimi raziskovalci igralke Nore Gregor bo tudi v Trstu, v kavarni Rossetti, 9. aprila ob 17. uri.

V okviru dogajanja, ki so ga v Kinoateljeju poimenovali Nora v mestu, so se v torek v Hiši filma v Gorici za isto mizo tako usedli poglavitni raziskovalci življenja in dela te najslavnejše Goričanke, gledališke in filmske igralke Nore Gregor (1901 - 1949). Poleg Casapiccole in Igorja Devetaka, še Joe Valenčič iz Clevelanda, raziskovalec slovenskih in Norinih sledi v Hollywoodu ter Hans Kitzmüller. Valenčič je osvetlil obdobje konca dvajsetih in začetka tridesetih let, čas prehoda od nemega na zvočni film. Ker so takrat, zanimivo, en film snemali v več jezikovnih različicah, torej z več igralskimi ekipami, je prišla kot nemška igralka na svoj račun tudi Nora. Nastopila je v filmih His Glorius Night in The Trial of Mary Dugan.

Nora od svojega evropskega gledališkega zaščitnika Maxa Rainhardta tedaj prestopi k hollywoodskemu kovalcu zvezd Robertu Montgomeryju, kupi si športni avto in nastopi v But the Flash is Weak (1932), ki ostaja njen prvi in edini film v Hollywoodu. Časopisna kritika zapiše, da igra kot ranjena ptica, v New York Timesu pa, da je privlačna in prepričljiva. “Nora pride na naslovnice filmskih revij, promovirali so jo za sezono 1933,” je dejal Valenčič in zaključiL: “Noro v Hollywoodu tre domotožje, vrne se domov, ima trideset let in je stara igralka za hollywoodske razmere. Kupi si chryslerja, se vozi po Dunaju, najboljša leta v gledališču jo še čakajo.”

O tem pričajo gledališke kritike, ki jih je pregledal Kitzmüller in sklenil, da je bila dobra umetnica, vrhunska gledališka in filmska interpretatorka, fenomen, velik talent. A kako to, da jo je mesto pozabilo? “Ker je pozabilo tudi na svojo avstrijsko preteklost in na to, da je prava vrednost Gorice v skupni kulturi v različnih jezikih,” je sklenil Kitzmüller. KLAVDIJA FIGELJ

---