Kosovel terja stališče
Kultura
20. 01. 2016, 06.00
, posodobljeno: 02. 11. 2017, 06.20
Na njegovi delovni mizi v Senožečah je trenutno Gregorčičeva pesem Soči, kmalu pa se bo lotil Krsta pri Savici. Damijan Stepančič rad leze med besede in plasti besedila ter ilustrira tisto, kar še ni bilo prevedeno v likovni jezik. Pred tremi leti je za ilustracije Prešernove Zdravljice prejel nagrado Kristine Brenkove, v teh dneh pa je pri založbi Miš izšla knjiga Barž = Kons, ki prinaša izbor Kosovelove poezije. Ta doslej - z izjemo nekaj njegovih otroških pesmi - še ni bila ilustrirana.
>
Ko ste pred tremi leti ilustrirali
Zdravljico
, ste dejali, da ste morali najprej v kot potisniti vse stereotipe. Kako ste se lotili Kosovela?
“Ko ilustriram, me zanima tisto, kar je skrito, česar človek pri prvem branju ne opazi. Zato se mi podoba Kosovelove poezije zdi mnogo več kot seštevek različnih velikosti črk, kombinacij črne, bele in rdeče ter tehnicističnih skic, olupljenih vseh tekstur. Zame je izjemno barvit, zelo kraški, taktilen, kot bi se dotikal kamna ... in mahu.”
>
Kakšen je Srečko Kosovel v vaših očeh?
“Predstavljam si ga kot iskrivega človeka, ki je bruhal ideje in se na neki način zavedal, da ni nobena čisto njegova, ker so vse tako univerzalne, občečloveške. Bil je vizionar, videl je v svetove, kamor uspejo prodreti redki. Njegovo poezijo čutim kot nekaj, kar je izmuzljivo, neulovljivo, kar gre 'čez', v območje, ki presega človeka. In kjer, navsezadnje, tudi klasična, vsakdanja ilustratorska orodja in pristopi ne pridejo v poštev. Zato je treba z njim delati zelo, zelo pazljivo.”
>
Kako je brati Kosovela z mislijo, da ga je treba “prevesti” v barvo, črto, risbo?
“Čutim ga kot pesnika, ki terja stališče. Neizprosen je, izzove te, da se opredeliš. Začutil sem, da moram, če hočem do Kosovela, najprej posvojiti njegov jezik, ki je unikaten in popolnoma nepredvidljiv, poln prebliskov in izjemnih premetov. Zdelo se mi je, da se moram z njim pogovarjati - torej spraviti ilustracije v dialog z njegovo poezijo. Na neki način narisati navodila za branje njegovih pesmi.”
>
Ste veliko raziskovali?
“Pravzaprav ne. Zanimalo me je, kdo je bil ta človek, kako je razmišljal in čutil. Imel sem občutek, da se mu moram dati na voljo, zato sem bral njegovo poezijo in dnevnike. Interpretacije njegove poezije sem zavestno pustil ob strani.”
>
Dr. Igor Saksida je v knjigo uvrstil 110 pesmi - od impresionističnih do konstruktivističnih, izbor pa naslovil
Barž = Kons
...
“Ja, in ta njegova odločitev mi je zelo všeč. V tem je izbor poseben in drugačen od prejšnjih. S tem, ko postavi med Kosovelove impresionistične, 'baržunaste' in angažirane pesmi ekvivalent, na neki način pove, da ga zanima Kosovel - človek. Kajti četudi se njegove pesmi zdijo med seboj izjemno različne, so povezane.”
>
Kje se stikata Srečko, fant, ki je pisal o Krasu, in avantgardni, angažirani Kosovel?
“Hja, to sem pravzaprav ves čas iskal. Čeprav njegove angažirane pesmi delujejo tehnicistično, odsekano, špičasto, celo grobo, sem v njihovem jedru občutil nežnost in mehkobo, tudi če ne opisuje Krasa, pokrajine ali sonca. In po drugi strani - tiste baržunaste nosijo ob vsej liričnosti s seboj tudi neko otožnost, slutnjo teme, niča in nesmisla. Tisto, kar en konec te rdeče niti povezuje z drugim, je - posameznik. Kosovela berem kot zelo osebnega, individualnega pesnika, v zadnjih pesmih pa je zame - kako naj rečem - že astralni človek.”
>
Kje ste ga najbolj začutili?
“Vsekakor v konsih in angažiranih pesmih. Njegov osebni angažma se mi zdi izjemno pomemben in ga tudi resno jemljem. Te njegove pesmi name delujejo kot matematične formule, so geometrijske, zato sem jih 'lovil' v različne sheme, ideograme, poetograme. V njih sem slišal ves čas neko brenčanje, brnenje stroja, vonj po pregretem motorju, strojnem olju ... Futurizma in konstruktivizma ilustrator pri Kosovelu ne more zaobiti.”
>
Konsi so tudi vizualna poezija. Vas je mikalo, da bi se poigrali z besedilom kot likovnim elementom?
“Ne, sploh ne. Zdelo se mi je, da moram najti drugo pot. Če se likovno igraš z besedilom, lahko povzročiš, da je težko berljivo, to pa bralcu oteži pot.”
>
Kosovela v zadnjih letih veliko citiramo, opozarjamo na njegovo preroškost ... Ga slišimo? Ga razumemo?
“Bojim se, da ne zmoremo kaj več kot obračati Kosovelove besede. Nimam vtisa, da bi ga zares posvojili. To, da verz nekam napišeš ali ga ponavljaš, ni dovolj. Za verzom mora stati človek. Za verzom mora biti osebni angažma. Kosovel si je želel novega človeka, novega sveta. Gradil ga je. Mi pa o tem samo govorimo. In spimo naprej.”
MAKSIMILJANA IPAVEC