Košarka na gledališkem odru

Lipko in KošoRok sta med mladimi bralci že znana junaka iz slikanice Primoža Suhadolčana, ki je pri DZS izšla leta 2013, v času evropskega košarkarskega prvenstva v Sloveniji. Zgodba o prijateljstvu, spoštovanju narave in nenazadnje košarki je v režiji Mihe Goloba predvčerajšnjim prvič zaživela na odru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu.

TRST >Deček Rok (Romeo Grebenšek) je zagnan igralec košarke, ki svoje navdušenje uresničuje zlasti na zapuščenem igrišču na robu gozda. Tam spozna drevo, Lipka (Luko Cimpriča), ki prav tako rad igra košarko. Še več, dečku razkrije skrivnost: vsako leto se na zadnji dan v prvem zelenem mesecu ob polni luni zgodi prav poseben turnir. Gozd namreč oživi in v košarki se pomerita ekipi Listavcev in Iglavcev. Ker mu deček sprva ne verjame, ga Lipko povabi na tekmo. In tiste noči Rok zabije odločilni koš, zaradi katerega dobi ime KošoRok.

Miha Golob, režiser in avtor odrske priredbe, pove, da sta bila pobudnika za uprizoritev prav igralca: “Ko sem prebral besedilo, se mi je takoj zdelo, da bi lahko prišlo do zanimive izkušnje v povezavi s športnimi akcijami na odru. Treba je bilo denimo ugotoviti, ali se resnično lahko privoščimo košarko med predstavo.” A da bi ohranili vsebino slikanice, so morali uporabiti kar nekaj izvirnih gledaliških rešitev. Zlasti med košarkaško tekmo, ko Luka Cimprič dogajanje na igrišču, kjer naj bi bilo deset igralcev, povzame in uprizori kar sam. Kot pravi Golob, se tako na odru niso poigravali zgolj s košarko, temveč tudi z gledališčem: “V sebi skuša ohraniti nekatere elemente gledališča, ki so predvsem otrokom tudi sicer blizu. Skušali smo jim pokazati, da je v gledališču vse mogoče. Kar sami pravzaprav prakticirajo pri svojih igrah.” Gledališka iluzija se tako začne že na začetku predstave, ko Romeo Grebenšek z lepilnim trakom na odru začrta košarkaško igrišče, kjer se nato zgodi vsa dogodivščina, ki govori tako o košarki kakor o prijateljstvu. V njej pa se skriva tudi zgodba o izključevanju: Rok se nenazadnje igra sam, ker se z njim, češ da je premajhen, ne želi nihče igrati. “A v vsakemu od nas se skriva nekaj, kar je še treba odkriti. V družbi, tudi med mularijo, je veliko izločanja, kot vidimo ob raznih referendumskih zadevah, ko govorimo o odnosu do drugačnih zlasti na temelju politično zanimivih tem, medtem ko znamo druge izključevati tudi zaradi mnogo banalnejših vzgibov, kakor je lahko dolžina las ...” razmišlja režiser, ki je v predstavo na poseben način vpletel tudi gledalce. Ti se namreč morajo vživeti v vlogo navijačev, kar se jim je na premieri odlično posrečilo.

Nad odzivom prvih gledalcev sta bila prijetno presenečena tudi glavna igralca. Romeo Grebenšek ima te dni večjo vlogo mladega Jermana tudi v Hlapcih, a pravi, da je prehajanje iz vloge v vlogo čar njegovega poklica: “Čudovito je, da si danes Rok in igraš košarko, jutri pa Jerman in rešuješ svet.” Luka Cimprič, ki je kot otrok tudi treniral košarko, pravi da je predstava precej naporna, saj mora motoriko košarke uskladiti z izgovorjavo besedila, kar ni vedno lahko. Poseben izziv je gotovo tudi nošnja kostuma (delo Silve Gregorič), ki zlasti s krošnjo odlično pooseblja priljubljenega Lipka, siceršnjo maskoto slovenske reprezentance, ki jo je zasnoval Boris Lutman iz Štandreža pri Gorici. “Fascinantno je, da so ga otroci v zboru klicali, še preden je začela predstava, kar me je spomnilo na dedka Mraza ...” o priljubljenosti svojega lika razmišlja Cimprič, ki se z Grebenškom pripravlja na kakih trideset aprilskih ponovitev po tržaških šolah in vrtcih.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---