Konec še enega sveta

Igra Pes, noč in nož nemškega dramatika Mariusa von Mayenburga se z grozo sodobnega sveta spoprijema kafkovsko in absurdistično. Režijo krstne izvedbe v SSG Trst podpisuje Matjaž Farič.

TRST > Von Mayenburg je kljub relativni mladosti gledališka ekscelenca, kot dramaturg dela v slovitem berlinskem gledališču Schaubühne in je mednarodno uprizarjan dramatik. Nemški prostor, iz katerega izhaja, mu sicer včasih očita konvencionalnost: ohranjanje zanesljive dramske strukture in ukvarjanje z značaji. Ampak dramatik upor v času, ko se ta ne zdi več realno mogoč, prej distopičen, premišljuje zelo resno. Zdi se, da se dáni, upora kastrirani realnosti postavlja po robu z vso silo: ko strukturirani drami doda absurd, “dobi” srhljivo podobnost z današnjo družbeno realnostjo. Pes, noč in nož deluje kot napoved nekega časa, ki ni več daleč ali pa celo kot metafora za čas, ki ga že živimo.

M (Tadej Pišek) nekega avgustovskega večera obeduje školjke. Izgubi se. Znajde se v temni ulici z zastrtimi okni in doživi prvo srečanje tistega večera: Pasjega moža (Vladimir Jurc). Od tod se nadaljuje serija M-jevih srečanj s čudnimi liki: od Policista, Hudodelca, Mlajše in Starejše sestre do Zdravnika. Skoraj vsaka od oseb ga poskuša zabosti, ker je lačna: nahajamo se v mestu, kjer ljudje drug drugega koljejo iz najbolj primarnih vzgibov. Čas je relativen, igro pa zaznamujejo še občutja strahu, ogroženosti, neizogibnosti lakote in zloveščega kanibalizma. Številne osebe, ki jih M srečuje, so si med seboj zelo podobne, včasih do nerazločljivosti, zaradi česar dogodke, ki se vrstijo v njegovem življenju, kot morebitno fikcijo še težje razločuje od resničnosti.

Umetniška obdelava motiva kanibalizma, ki je tokrat zanimiva zlasti v navezavi na kafkovsko idejo preobrazbe, je v tržaški uprizoritvi poudarjena z izrazito koreografsko intervencijo. Koreograf je Matjaž Farič, ki je tudi zvočno in scensko opremil prostor igre: ulico delita dve monolitni enoti, ki prostor ožita v smeri proti horizontu, zvočna podoba pa spominja na odštevanje sekund z nakovalom. Utripajoče neonke se kot motilci zaznave priležejo vsebini igre, kostumska podoba pa v scenski prostor prispeva realistične poudarke (kostumografinja je Sanja Grčić).

Tadej Pišek kot M je iz srečanja v srečanje vse bolj obupan, od srečanja z Medicinsko sestro in Zdravnikom, ki se mastita s trupli, pa tudi malo “okužen” s kanibalizmom kot novo resničnostjo, v kateri se nahaja. Vladimir Jurc serijo vlog od Pasjega moža preko Policista, Pacienta in Zdravnika sklene s Psom, ki zdaj v svoji popadljivosti renči, kot bi bil stekel.

Tina Gunzek se po odru z izvedbo vlog od Mlajše sestre do Medicinske sestre giblje kot igralsko bitje par excellence: od začetka do konca med vrhunskim in genialnim. Najprej je kot Mlajša sestra do M-ja spoštljivo zapeljiva in stavke zaključuje s fantastično intonacijo, potem kot Starejša sestra z globokim glasom grozeče kruli. Opazujte, kako robato pogrkuje kot Hudodelec ali kako kot krvi željna Medicinska sestra preži na M-ja. Njene vloge so do potankosti razdelane in natančno interpretirane, v njih pred gledalce razstavlja dele človeškega sveta, ki so onkraj možnega in igri sledi z vsem bitjem: z govorom, glasom in gibom.

V izteku uprizoritve lakota grozi tudi ljubezni, edinemu preostanku človeškega v tem svetu. Z osvetlitvijo občinstva v sklepnem prizoru ustvarjalci namignejo, da je odločitev med kanibalizmom in človečnostjo v celoti prepuščena nam samim.

ANJA BAJDA

---