Koliko očeta v sinu?

Če pri presoji avtobiografskega “romana” Pridni sinko francoskega romanopisca, esejista in misleca Pascala Brucknerja (1948) – v slovenščini imamo njegovo delo Nenehna vzhičenost - esej o prisilni sreči - kot izmuzljivo in muhasto merilo jemljem lastno izkustvo, potem moram reči, da se s tem besedilom zlahka poistovetim.

Že “na prvo žogo”, torej dražljivo in moteče prehitro. Osrednji lik Brucknerjeve pronicljivo introspektivnega teksta je vzkipljivi oče, ki zatira ženo in edinca, pri tem pa se v sinovih očeh oblastniško naduto razgalja in smeši svoje lastne duhovne, marsikdaj vprašljive, a tudi povsem izrojene vrednote. Bralčeva naklonjenost je od samega začetka na piščevi strani; hudo pa je to - na srečo se samoironični avtor tega dobro zaveda - da otrok, prav v iskreni želji, da bi v dobrem presegal skrajno mrzkega očeta, vsaj delno postaja tudi njegov zrcalni odsev, groteskno izobličena ponovitev.

Vedno bo tako: Ojdip zbeži od doma, da se ne bi izpolnila zlovešča prerokba - in prav pobeg odločilno prispeva k temu, da ubije očeta in lastni materi zaplodi otroke.

Mladi Bruckner očeta resda ne ubije (v otroštvu o tem sicer sanjari) in tudi s trpečo materjo se ne zaplete v krvoskrunstvo, stori pa domala vse, zlasti v mladih letih, da bi bil živo in strastno nepomirljivo zanikanje ljudi, kakršen je njegov oče: malomarno prikritih antisemitov in zgolj pritajenih zagovornikov nacizma, priskutnih žolčnih nergačev, ki denimo v generalu de Gaullu zro izprijenega glumača in hlapca judovsko-boljševistične zarote, za nameček pa se strupeno posmehujejo Slovanom, Romom, Arabcem, in otožno vzdihujejo za “junaškimi” časi vichyjske marionetne vlade, ki je brez sramu hlapčevala Hitlerju.

Toda Bruckner se ne slepi, zavrača črno-belo karikiranje; vse predobro pozna “skrivnosti” otroške duše, vse predobro ve, da je sleherni otrok zgolj zametek bodoče odrasle osebe, ki bo, nemara resda v milejši obliki, pač spričo drugačnih okoliščin, v večji ali manjši obliki “ponavljala” temačnost prednika: “Otrok nikakor ni priden in ljubezniv po naravi; samo nemočen je, ni še dobil priložnosti, da bi pokazal svojo zlo nrav.” Nemoči bo prej ali slej konec, napočil bo čas priložnosti, torej tudi zoprnega razkrivanja.

Toda pred začetkom razgaljajočega besedila Bruckner navaja misel cineasta Ingmarja Bergmana: “Kadar se duša znajde v nevarnosti, priskočijo na pomoč ustvarjalne moči.”

Pridni sinko (Un bon fils), prevedel in spremno besedo napisal Jaroslav Skrušny, založba Modrijan, 2014. Cena: 23,90 evra.

Drugače povedano, sina pred tem, da bi v celoti “ponavljal” očetovo zagrenjenost in nemoč, očetovo priskutno sovraštvo do vsega, kar se ne ujema z njegovim pogledom na svet in posameznikovo usodo, obvaruje ravno identifikacijsko zlitje z duhovnim okoljem in snovanjem umetnikov, filozofov, somišljenikov: riba najde svojo vodo, se v njej prerodi in v prenekaterem pogledu odvrne od dogmatične utesnjenosti očetov.

Popkovina resda ni povsem prerezana, upor avtoritetam se pozneje vsaj delno izjalovi in kruto osmeši, toda Brucknerjeva generacija vsaj poskuša svet dojemati, ga sprejemati strpneje in odgovorneje.

TOMO VIDIC

---